20.12.2012 • Mateja Kert

Sadovi gledališkega in lutkovnega ustvarjanja in poti naprej

V preteklih mesecih je bilo veliko javne pozornosti in pričakovanja usmerjeno v največji gledališki projekt Krščanske kulturne zveze zadnjih 25-ih let – ko so potekale priprave za “Za narodov blagor” v Mestnem gledališču v Celovcu. Prav v tej predstavi pa se zrcalijo sadovi dolgoletnega vlaganja truda, energije in ne nazadnje tudi finančnih sredstev v podporo gledališkega ustvarjanja na domačih tleh. Na odru so v režiji Marjana Štikra združeno stali igralke in igralci iz vseh krajev Koroške, iz vseh društev.  Ne smemo spregledati pomena gledališke in lutkovne delavnice, ki jo KKZ od sredine 1970-ih let prireja za domače skupine, ki se urijo in izpopolnjujejo, da vsako leto nastajajo nove gledališke in lutkovne predstave. Tako se je septembra pričela gledališka sezona, medtem smo bili deležni že dvanajstih premier naših društvenih skupin, ki so začele z ustvarjalnim procesom na gledališki in lutkovni delavnici v Ankaranu.

Ne smemo tudi mimo dejstva, da je prav to dolgoletno gledališko ustvarjanje zbudilo v mladih željo po izpopolnjevanju, izboljševanju, iskanju lastne identitete v ustvarjalnosti. Vsaka predstava vsake posamezne skupine je korak naprej na poti k izpopolnjevanju. Lepo je videti, da se ta miselnost izraža v otrocih in mladincih, ki doraščajo v naših gledaliških skupinah po vseh krajih. Društva, kjer je gledališka dejavnost že najbolj zasidrana, so si skozi leta nabrala izkušnje, ki so privedle do vse bogatejše gledališke ustvarjalnosti in v bolj profesionalnem pristopu do gledališča, ki vse bolj nagovarja mlade k sodelovanju. Efekt pa se prenaša tudi na druge kraje. Tako je mogoče, da po različnih društvih ustanavljajo nove skupine. Gledališka dejavnost nudi mladim ne samo igrivo, in prav zato izvrstno, jezikovno šolo; daje jim tudi prijateljske zveze in možnost, da v krogu vrstnikov – skupno z mentorji in strokovnjaki – razvijajo čut za samostojno ustvarjalnost, ki temelji na osnovah lastne domišljije in lastnega razmišljanja. To pa učinkuje kakor sapica svežega zraka v današnjem svetu, kjer smo od vseh strani soočeni z vnaprej določenimi liki, bodisi s strani močnega vpliva televizije in interneta, bodisi s strani strogo tradicionalnega mišljenja ali vse večje standardizacije družbenih sistemov. Think outside the box je izrek s konca 1960-ih let, ki spodbuja k nekonvencionalnemu mišljenju, ki ga povezujemo z drugačnim, kreativnim mišljenjem. Vedno več je inovativnih predstav, ki blestijo po izbiri besedila, po sodobnem režijskem vidu, ali kjer otroci in mladinci sami neposredno prispevajo k nastanku celotne predstave. Naj omenim tukaj samo nekaj primerov iz letošnje sezone: plesno-gledališko predstavo “Odhajati” skupine iz Žitare vasi (režija: Branka Bezeljak), ki je hodila po poteh poezije književne nagrajenke Maje Haderlap; otroško predstavo gledališke skupine iz Sel “Jaz in ti” (režija: Miha Krištof), ki z minimalistično sceno in elementi pantomime govori o omejenosti miselnih barikad; ali lutkovno predstavo mladih Šmihelčanov “Take mačje” (režija: Nataša Herlec), v kateri različni človeški značaji posrečeno oživijo v (izvrstno izdelanih) mačjih karakterjih. Te in vse druge predstave so plod stebrov, ki jih je KKZ skupno s krajevnimi društvi gradila v teku let in za katere se skupaj trudimo, da na njih zidamo mostove – poti – za prihodnost. 

Odmevi s predstave ob 50-letnici slovenskega gledališkega praznika pa razkrijejo tudi naslednje: ustvarjalni ljudje iz različnih krajev se radi povezujejo, če jim je dana možnost. Mogoče je čas, da začnemo razmišljati o načinih, ki bi spodbujali skupno delo in ali ne bi bilo smiselno vzpostaviti neke vrste vsekoroški center za gledališko dejavnost.

Slika: Mladinska lutkovna skupina KPD Šmihel, “Take mačje”, © Franc Opetnik