27.03.2012 • Mateja Kert

Valentin Inzko ob jubilejni “Koroška poje”

Dr. Valentin-Zdravko Inzko, govor na Koroška poje, 11. 3. 2012

Sehr geehrter Herr Diözesanbischof dr. Alois Schwarz,
spoštovani pomožni škof dr. Anton Jamnik,
spoštovana in Korošcem draga gospa ministrica RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ljudmila Novak,
dragi predsednik komisije državnega zbora RS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, Franc Pukšič,
spoštovana gospa generalna konzulka RS v Celovcu, Dragica Urtelj,
v zastopstvu vseh teh, ki so prišli od daleč, prisrčen pozdrav predsedniku Sveta slovenskih organizacij v Trstu, dr. Dragu Štoki ter
evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu, ki je ravno tako prišel od daleč,
sehr geehrte Frau Direktorin des Landesstudios ORF Kärnten, Karin Bernhard,
sehr geehrter Herr Altbürgermeister Dr. Leopold Guggenberger,
dragi gospod Franc Jozef Smrtnik, župan Železne Kaple,
cenjeni zastopniki političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij, zastopniki medijev in sponzorji, bivši predsedniki in sodelavci KKZ ter prireditve ’Koroska poje’.

Pozdravljam še posebno prisrčno in s hvaležnostjo vse navzoče skladatelje in prirejevalce ljudskih pesmi – zahvaljujem se jim za nove skladbe in za zapisovanje in priredbe številnih starih pesmi, ki so s tem iztrgane pozabi. Ponosni smo na Vas in se Vam zahvaljujemo.

Pozdravljeni predvsem tisti, ki že 40 let hodite na ‘Koroška poje’; sicer ste pa vsi, ki ste danes tukaj, naši dragi in častni gosti, in vsak, ki bi danes ostal doma, bi nam manjkal.
Iskren in hvaležen pozdrav vsem zborom, skupinam in solistom. Zahvala za sodelovanje velja pa se posebej gostujočima zboroma: ženskemu zboru Karantanija s Prevalj in Mešanemu pevskemu zboru F. B. Sedej iz Števerjana.

Liebe Anwesenden, spoštovani navzoči !

Koroška poje - v tem okviru - že 40 let. In začetki segajo ravno v leto zloglasnega ‘Ortstafelsturma’.
Koroški Slovenci smo vedno peli in smo znani po naših pesmih, ki veljajo v slovenskem prostoru za najlepše. V avstrijskem prostoru pa velja koroška pesem za najlepšo, in to ravno zaradi slovenske inspiracije in slovenskega vpliva na koroško (nemško) pesem.

Ob tem lepem jubileju je pa več kot prav, da se spomnimo tudi 70-letnice izseljevanja, ko je po besedah 90-letne avtorice in trpinke taborišča Ravensbrück, Ane Jug Olip, ki je nedavno izdala knjigo “Utihnile so ptice, utihnila je vas”, ko je po besedah Ane Jug Olip po vdoru Hitlerja v Avstrijo “Utihnilo tudi petje”. Od avtorice tudi vemo, da je bila poleg vere v Boga v izgnanstvu prav pesem tista, ki je ljudi tolažila in jih povezovala. Zato avtorica bodri tudi nase generacije, ko pravi: “Ne obupajmo in bodimo budni, da bomo tudi v bodočnosti prepevali slovenske pesmi v naših cerkvah in na naših odrih”.

Na enem takem odru se nahajamo tudi danes, ze štiridesetič, in se spominjamo začetkov te iniciative in vseh imen, ki so povezana s to plemenito prireditvijo. Mnogo imen smo že slišali,
eno ime mi je pa še posebej pri srcu, namreč ime Milke Hartman, pesnice libuškega puәla, ki se je rodila v februarju, točno pred 110 - imi leti in ki je bila tudi soustanoviteljica Krščanske kulturne zveze in njena dolgoletna odbornica. Ena druga, zelo sposobna in aktivna Podjunčanka, Sonja Kert-Wakounig je pa KKZ zapustila in bi se ji rad na tem mestu zahvalil za vse njene pobude, za njene ideje in načrte, ki jih je vnašala v KKZ z velikim elanom. Hvala Sonja !

Spoštovani !

Že pred dolgimi leti sem prevzel funkcijo podpredsednika KKZ, ko me politika še ni dohitela, vendar sem slej ko prej mnenja, da je kultura za našo bodočnost važnejša kot politika. Politika seveda lahko ustvari dobro klimo, politika lahko ustvari ugodne okvire za kulturno delovanje, vendar bi s politiko sámo kmalu izumrla naša beseda in s tem tudi mi kot narodna skupnost. Zato gre za dobro kombinacijo obeh, tako politike kakor tudi kulture.

Vendar bi postavil kulturo na prvo mesto ! Vidim to pri Slovencih v Argentini, ki nimajo Državne pogodbe in ki niso dobili za časa bivše Jugoslavije nobene pomoči iz Ljubljane. Sami so si zgradili kulturne domove, sami so organizirali svoje sobotne šole in sami so poskrbeli za to, da so njihove dvorane bile polne in ravno tako njihovi kulturni koledarji.
Podobno je tudi pri nas. Če pogledamo naše kulturne domove, če pogledamo, kaj se dogaja v teh domovih, če pogledamo posamezna področja, kot so n.pr. lutkarji ali pa slikarske kolonije na Rebrci, smo lahko upravičeno zadovoljni in ponosni. Vsega skupaj imamo na Koroškem približno 700 do 1.000 slovenskih prireditev na leto. In tu je naša moč. Tu smo regionalna sila in na to smo lahko brez pretiravanja zelo zelo ponosni. In če pišejo časopisi o Slovencih, pišejo ponavadi o naši kulturi ali naših ustvarjalcih (Haderlap, Oman, Januš, Hafner, Ferk, Vouk in o mnogo mnogo drugih).

Poleg božje hrane je ravno kultura hrana za našo dušo. Saj človek ne živi samo od kruha. Tudi duša potrebuje hrano. Duša potrebuje od časa do časa nekaj toplega, da jo nekdo boža, da doživi nekaj plemenitega, nekaj lepega. In to je kultura.

Še posebej pa pride do izraza ta lepota pri pesmi, pri naši domači pesmi. Zato radi prihajamo na prireditev Koroška poje, in delamo to že dolgih štirideset let.
Želimo Koroški, da bi pela tudi naslednjih 40 let, da bi naši vnuki še peli slovenske pesmi, morda v modernejši obliki, ampak vendar, želimo nam vsem, da bi ob takih prireditvah črpali optimizma. To se zgodi, ko vidimo, kako aktivni so n.pr. Zahomčani s skrajne jezikovne meje. Po prireditvah kot je današnja, imamo več upanja in več optimizma.

Der Mensch lebt nicht von Brot allein. Er braucht auch geistige Nahrung, er braucht Kultur als Nahrung, auch das Lied. Mit der Kultur schöpft er auch Optimismus und Hoffnung.

S temi pozitivnimi občutki bi rad povabil na oder novo ministrico RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, profesorico Ljudmilo Novakovo, ki je bila letos že trikrat na Koroškem in ki jo še enkrat prav prisrčno pozdravljamo.