30.11.2016

Einspielerjev večer v znamenju aktivnega sobivanja kultur

V ponedeljek, 28. januarja, sta se Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev v Tischlerjevi dvorani v Celovcu zahvalila osebam iz večinskega naroda, ki so se iz solidarnosti do narodne skupine naučili slovensko oz. si za slovenstvo prizadevajo na kulturnem in/ali političnem področju.

Povabljenim osebam, ki odgovarjajo tej definiciji, so se pridružili prijatelji, znanci in družinski člani in skupaj z vrsto častnih gostov docela napolnili Tischlerjevo dvorano. V pozdravnem nagovoru je predsednik NSKS Valentin Inzko izpostavil »očeta koroških Slovencev« Andreja Einspielerja, vizionarja, za katerega so bili stiki do »nemškega brata v deželi« prav tako pomembni kot zavzemanje za enakopravnost slovenskega jezika in Slovencev.

Slavnostni govornik Janko Krištof, predsednik KKZ, pa je v zahvali poudaril, da je današnji večer namenjen osebam, ki se odlikujejo po prizadevanjih za uveljavitev slovenske narodnostne skupnosti v avstrijski in mednarodni družbi: »Nekateri hodite z nami to pot že desetletja in delite z nami naša čustvovanja. Z nami prepevate naše pesmi, z nami gledate na našo zgodovino in nam pomagate ustvarjati prijetno in domače ozračje medsebojnega spoštovanja. Dobro poznate našo dušo, naše kreposti, pa tudi naše slabosti. Z nami ste, ker nas imate radi in ste postali »naši«. Hkrati ste ohranili svojo identiteto. To ni, kakor nekateri menijo, prebežništvo, asimilacija. To je solidarnost.«, tako Krištof.

Najbolj emocionalen del večera so bile osebne izkušnje iz vrst vabljenih oseb, ki so se naučile slovensko. Razlogi za učenje slovenščine so različni kot življenje. Vse osebe, ki prihajajo iz raznoraznih okolij in poklicev, pa povezuje en ključni faktor: s tem, da so se znašli v dvojezičnem okolišu, so sprejeli slovenščino in se tudi aktivno vključili v kulturno in politično življenje slovenske narodne skupnosti.

Traudi Rudolf iz Labotske doline je življenje zaneslo v Vidro vas, kjer je ob ljudski tradiciji nošenja Marije spoznala pesmi, ki se pojejo prav za to priliko in odtlej mlade Vidrinke spremljala pri učenju teh pesmi. Udejstvovala se je pri različnih pevskih zborih slovenskih društev. Sedaj vodi pevsko skupino Novum, ki je ta večer tudi zapela.

Michael Joham, župnik v Kotmari vasi, prihaja iz Šentjurija ob Dolgem jezeru/St. Georgen am Längsee. Dejal je, da je za sožitje potrebna več kot pasivna toleranca. Treba se je vključiti in ne sme se ljudi izključevati, tako da se vsak lahko počuti doma.

Pedagoginjo Emi Wiegele iz Zahomca, doma iz Beljaka, katere hčerka Sabina je zaigrala na prireditvi na kitari, je ljubezen popeljala v slovensko družino in okolje. Omenila je začetne težave svojega sprejema v slovensko skupnost, a da jo je medtem že marsikdo nagovoril, češ da zna slovensko »že bolje kot naši« in da konec koncev »ljubezen omogoča vse«.

Iz Zgornje Avstrije prihaja Ingrid Zablatnik, ki je v študentskih letih na Dunaju spoznala moža Miho, s katerim sedaj živita v Bilnjovsu/Fellersdorf. Pripovedovala je o strahovih lastne družine, ko se je njihova hčerka poročila na Koroško v slovensko družino. Vendar so bila zanjo tako ljubezen kot tudi načela enakopravnosti prepomembna, da bi se pustila zbegati od strahov. Dodala je tudi, da je jezik zanjo komunikacijsko sredstvo. Zato jo tudi ne skrbi preveč, ali je vse, kar pove, slovnično prav ali ne. Važno je, da se lahko na dostojen način pogovarjaš s sočlovekom in ga razumeš.

Za Dunajčana Michaela Mistelbauerja je bilo samoumevno, da se nauči jezika svoje življenjske družice –  z ženo Barbaro, ki jo je spoznal med študijem, sedaj živita v Šentprimožu in je jezik v družini slovenski.

Univerzitetni profesor slavistike v Gradcu Heinrich Pfandl je prišel do slovenščine preko ruščine. Rojeni Beljačan je pri žlahti v okolici Bač slišal slovenske narečne besede, ki so bile skorajda iste v ruskem jeziku. Tako se je začel zanimati za slovensko narodno skupnost, o kateri prej ni dostikaj slišal in dobil bolj celovit pogled na Koroško. Aktivno se je zavzemal za pravice koroških Slovencev predvsem v 1970ih letih, v času Ortstafelšturma.

Luise Maria Ruhdorfer, slovenistka in pisateljica iz Štebna pri Bekštanju, se je naučila slovenščine šele v zrelejših letih. Po študiju slovenskega jezika na univerzi v Celovcu se sedaj ukvarja s slovenskim jezikom, z literaturo in ljudsko kulturo.

Ob koncu slovesnosti je zapela še Nadja Müller tri pesmi ob spremljavi klavirja. Tudi ona prihaja iz jezikovno mešane družine.

Prireditelji so vsem vabljenim osebam podarili rdeč nagelj, simbol slovenstva.

slike: Gotthadt
besedilo: Kert