15.03.2012

“Sanjam o meniju, ki traja kako uro in pol”

Milena Olip je ljudskošolska učiteljica s posebnim profilom – po zaključku Pedagoške akademije in enoletnem poučevanju jo je ljubezen do ustvarjanja zanesla na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Tam je dokončala študij filmske in televizijske režije. Sedaj spet poučuje, če se odpre kakšno okence, se pa strastno rada posveča filmski ustvarjalnosti. Z njo se je pogovarjala Mateja Kert.

Milena, po zaključku Pedagoške akademije v Celovcu in enem letu poučevanja na dvojezični ljudski šoli v Mohorjevi si obesila učiteljsko mesto na klin in se poglobila v študij filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani. Ali se je tvoje zanimanje za film pojavilo šele med študijem, ali je bilo to nekaj, za kar si se že vedno zanimala?

  S filmom sem se začela ukvarjati razmeroma pozno. Moja mladostna leta so bolj oblikovali gledališče, glasba, šport. Na Pedagoški akademiji sva s kolegico Nadjo Wakounig v okviru seminarja posneli kratek film, ga poslali na natečaj kratkih filmov ORF-a, se udeležili festivala avstrijskega filma »Diagonale« v Gradcu, bili nad pričakovanji uspešni in od takrat naprej sem vsaj jaz definitivno okužena s filmskim virusom, čeprav je trajalo od tega dogodka še cela štiri leta, preden sem se »znašla« na akademiji v Ljubljani.

Kdo in kaj so bile tiste motivacijske sile, kdo in kaj te je navdihnil tako močno, da si se odločila zamenjati varno delovno mesto s študijem v eni izmed tistih dostikrat kot »ne-varno« pojmovanih ustvarjalnih strokah?

  Kot rečeno je bil dogodek na Pedagoški akademiji in vse, kar je potem sledilo v zvezi s filmom »Sanje/Der Traum«, začetna točka mojega filmskega ustvarjanja. V meni oz. za mene se je nepričakovano odprla nova pot. Pot, za katero nisem vedela, kaj me pričakuje, pot, ki je bila zelo nenavadna tudi za moje starše in moji sestri. Hati in mama sta hodila na folklorne vaje, sta hodila na gledališke vaje, sta hodila na pevske vaje ... in zame kot otroka je bil to sestavni del tedna: »Hati in mama gresta na vajo!« Tako sem doraščala ... in kot otrok nisem razumela! Tako kot tudi jaz kot otrok nisem razumela, tudi hati in mama najprej nista razumela ... kaka režija, kaj Ljubljana!?! Človek se učiš, spoznavaš, vidiš, da je znak ljubezni tudi upravičena skeptičnost ... če misliš, pojdi ... vendar ne pozabi, zakaj si šla!

Kaj je to za vas pomenilo finančno, kako si se »prebijala« skozi štiriletni študij?

  Po finančni plati je pomenila ta odločitev seveda velik korak nazaj in brez pomoči staršev, ki so mi plačevali stanovanje v Ljubljani, ne bi šlo! Za vse ostalo sem bila »odgovorna« sama. Avto sem črtala, se vozila z vlakom, se vozila s Selani, ki so delali v Ljubljani, črpala sem iz minimalne štipendije in privarčevanega denarja iz leta, ko sem poučevala. Vsekakor sem se naučila, da z denarjem ne morem brezbrižno razmetavati, naučila sem se živeti z najrazličnejšimi ljudmi in karakterji na 50 kvadratnih metrih, naučila sem se skuhati kosilo s pomočjo praznega hladilnika, naučila sem se gojiti zelišča na balkonu in prati perilo v kuhinji in, in in ... enkratne izkušnje, ki se jih ni mogoče naučiti na nobenem faksu in ne kupiti z nobeno vsoto denarja!

V svetu filma, koga oz. kaj šteješ med svoje najpomembnejše zglede doma in drugod in zakaj? Kakšni filmi te najbolj nagovarjajo?

  Težko vprašanje ... zelo težko vprašanje ... ker nimam »najljubšega« režiserja ali filma in ker je paleta stvari, ki so mi všeč, tako široka. Verjetno bi lažje opisala stvari, ki mi niso všeč. Sicer se pa najde v zbirki mojih DVD-jev prek filmskih klasikov, hollywoodskih blockbusterjev, Danske Dogme 95, dokumentarcev vse tja do eksperimentalnih filmov prav vse. Vedno izrazitejša pa postaja neke vrste poklicna deformiranost, kajti nobenega filma ne morem gledati več s tako lahkotnostjo kot včasih ... kako so posneli ta kader, kaka je luč, igra, kostum ... včasih je to lahko zelo moreče!

Kakšne vrste človek je režiser(ka), kako se le-ta razlikuje od ustvarjalcev, ki se na drug način udejstvujejo v filmski stroki, npr. snemalci, montažerji, kostumografi itn. Ali se panoge prepletajo? Kaj je najvažnejše pri nastanku filma?

  Filmsko ustvarjanje je ekipno ustvarjanje in kot režiser sam popolnoma nemočen. Vsekakor pa si oseba, ki mora spojiti vse elemente v eno celoto, ki mora imeti celotno sliko in produkt v glavi in v končni fazi odgovarja za vse! V obdobju priprav filma in tudi med snemanjem samim seveda sodeluješ in se posvetuješ z vsemi posameznimi sektorji, ki ti na osnovi scenarija in poglobljenih pogovorov predlagajo različne možnosti, končna odločitev pa je režiserjeva. Osebno se mi zdi pomembno, da ima vsak posemaznik, od tistega, ki kuha kavo (kar je tudi zelo pomembno), do snemalca kot direktnega, v fazi snemanja najtesnejšega sodelavca režiserja na vizualni plati filma, občutek, da je nepogrešljiv del ekipe. Če je ta situacija dana, je snemanje kot najbolj adrenalinski, enkratni, problematični, seveda pa tudi družabni del snemanja res nekaj zelo lepega. Vse, kar sledi kasneje, je nepogrešljivo in kreativno sodelovanje z montažerji, glasbeniki, grafiki in drugimi, ki ti pomagajo sestaviti celotno stvar v smiselno celoto ... garaško delo ... če pa ob pol štirih zjturaj končno skupaj z montažerjem prestaviš en sam »frame« (gibajoča se slika ima 24 »framov = slikic« na sekundo) tako, da rez končno steče in funkcionira, ti tonski tehnik čudežno »zmiksa« enkratno kombinacijo realnega zvoka in napisane glasbe, ki si jo kot režiser več noči prej premleval s komponistom glasbe ... pa je spet lepo! Bolj samotno, bolj intimno, bolj neopazno, vendar kljub temu neizmerno lepo ... ne bom govorila o občutkih, če vse opisano ne uspe ...

Nastanek filma je povezan s precejšnjimi finančnimi stroški, kjer se že pri manjših projektih hitro nabere petmestna vsota. KKZ je – s pomočjo ministrstva za šolstvo, umetnost in kulturo - pri »Riba, kaktus in bencin« prevzela vlogo poducenta. Kakšne so možnosti pri iskanju producentov in kaj želiš od svojega producenta?

  Z zbiranjem finančnih sredstev v Sloveniji in tudi Avstriji, odkrito rečeno niti nimam tako zelo veliko izkušenj, od kolegov in kolegic pa vem, da je vse skupaj zelo težavno. Denarja za kulturo je zmeraj manj, pod tem dejstvom trpi prav močno tudi filmska ustvarjalna pokrajina. Sama sem trenutno v situaciji, da nimam tega luksuza, da bi si teme in tudi producente po želji lahko izbirala, sploh če so filmi vezani na neko finančno podporo. Za »Riba, kaktus in bencin« sem npr. dobila za filmske razmere skromno podporo prek KKZ od ministrstva na Dunaju s pogojem, da se film vsebinsko loteva problematike »mladina in dvojezičnost na Koroškem«. Nad tem dejstvom na začetku odkrito rečeno nisem bila zelo srečna, v končni fazi pa sem le sprejela izziv, kajti neskončno sem bila vesela, da sem lahko posnela prvi igrani film po končani akademiji.
Na filmskem področju se na Koroškem na žalost ne dogaja prav veliko in jasno zaostajamo razveseljivemu avstrijskemu razvoju zadnjih let. Koroški filmski politiki zadostuje skorajda že kičasta scenografija Vrbskega jezera, v kateri se pač obnesejo plitve zdravniške zgodbe, manj pa vsebinsko kompleksnejše teme, ki uspešno prodirajo na ugledne festivale po vsej Evropi, ki pobirajo tudi najvišje mednarodne nagrade, so pa nastale v eni od avstrijskih zveznih dežel, ki jim je kultura le še srčna zadeva ... torej vsepovsod drugje v Avstriji kot na Koroškem!

Pod vplivom nekaterih angažiranih mentorjev, npr. Mihe Dolinška in Marjana Štikra, so se med koroško mladino porodile ideje in zanimanje za filmsko ustvarjanje že v 90-ih letih, in prav v zadnjih letih doživele nov zagon. Kako pojmuješ možnosti za razvoj te stroke in kaj svetuješ mladimi, ki se odločijo za to pot?

  Miha Dolinšek in Marjan Štikar sta opravljala pionirsko delo in iz srca hvaležni jim moramo biti za njuno daljnovidnost in pogum za novo. Tudi najnovejši projekti Mihe Dolinška se mi zdijo pohvale vredni in močno upam, da je že prej omenjeni »filmski virus« napadel tudi mladince, ki so sodelovali ... in da ne bodo obupali nad lahko tudi zelo neprijaznim filmskim svetom.

Ali se lahko veselimo naslednjega filmskega projekta režiserke Milene Olip?

  Na žalost to ni samo odvisno od mene! Seveda pa imam v glavi kar nekaj stvari, ki se mi zdijo vredne in potrebne, da jih nekoč ponesem v obliki filma med ljudi. V večini primerov so to »manjše«, vsakdanje stvari, ki me zaposlujejo, bremenijo, jezijo, razveseljujejo, se pa jih ljudje premalo zavedamo. Sploh ne vemo in če, ne priznamo, da nekatere narekujejo in usmerjajo cele življenjske zgodbe.

Če denar ne bi bila nobena tema, kakšnega projekta se bi najraje lotila?

  Kar zagotovo lahko rečem je, da znanstveno-fantastičen film verjetno ne bo. Sicer je pa zanimivih tem ogromno in če človek ne hodiš skozi svet popolnoma gluh in slep, te ideje srečavajo iz dneva v dan, vprašanje je le, če si eno od njih pripravljen sprejeti kot nov izziv, kot novo osnovo za neko globoko in intenzivno razmišljanje, če ti okoliščine in čas dopuščajo, da postane jedro in rdeča nit novega filma. Dejstvo je, da se moraš včasih spoprijeti tudi s temami, ki ti mogoče niso tako zelo blizu, se pa ponudi priložnost, ki jo seveda moraš sprejeti, nabiraš kilometrino in izkušnje, ki ti bojo prišle pri »tvojem« projektu več kot prav. Življenje, sploh pa filmsko življenje oz. ustvarjanje je sestavljeno iz več plasti in okusov, ki so ti všeč ali pa tudi ne. Na krožniku se nič ne pusti, vse je treba pojesti, seveda pa sanjam o meniju, ki traja kako uro in pol, torej celovečernemu filmu in ki je čisto po mojem okusu.