11.02.2022

Slovenski kulturni praznik 2022

Ko je vse misli dovršeno spletla v besedne zveze in jih napisala v zvezek, je pogosto zadonel še zvok kitare. Nastala je nova pesem izpod peresa Milke Hartman, pesem, ki ni samo zrcalila njenih čustev, temveč je omogočila vpogled v dušo slovenstva na Koroškem.
Prisrčno pozdravljeni na osrednji prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku, ki je letos posvečen pesnici slovenskega naroda, Milki Hartman. Zahvaljujem se, da smem spregovoriti o svoji stari teti, s katero sva del življenjske poti prehodili skupaj in katere pisateljska dediščina me je spodbudila k znanstvenemu ukvarjanju s pesmimi, ki odražajo položaj slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Skromna inteligentna ženska, ki je mislila malo po svoje, pisala pesmi, bila zelo verna, živela sama v hiši v Libučah, vabila mladino na pevske in gledališke vaje ter bila na njih precej stroga – to je slika Milke Hartman, ki jo pred seboj vidi moja generacija.
Precej starejša generacija žensk se je spomni kot učiteljice gospodinjskih naukov, ki je prehodila vse slovenske vasi na Koroškem in mlada dekleta izobraževala v dobre ter narodnozavedne gospodinje.
Mladina Milke Hartman ne pozna več. Morda se z njo tu in tam kdo ukvarja v referatu za šolo, v slovenskih kulturnih društvih pa jo morda kdo sreča v kakšni pesmi.
Ob reki Dravci, O Podjuna, Piščal ipd. so melodije, ki jih danes redko slišimo na koroških odrih, gre pa za melodije in predvsem besedila, ki jih je treba poslušati in ki bi nam morala biti v poduk.
Milka Hartman je postala poglavje v zgodovinski knjigi koroških Slovenk in
Slovencev in dobro se zavedam, da je moj govor eden zadnjih pred občinstvom, ki ve, kdo je Milka Hartman, in ki jo je še osebno poznalo. Ne govorim o sorodnikih, ki nam je in nam bo teta Milka ostala pomembna osebnost našega rodovnika in temelj naše identitete. Govorim o odnosu koroških Slovenk in Slovencev do izročila naših prednikov in pomena jezikovne kulture, ki so nam jo zapustili v upanju, da se bomo zavedali njene teže.
Ob slovenskem kulturnem prazniku se mi zastavlja vprašanje o vrednosti tega dneva za koroške Slovenke in Slovence. Kaj praznujemo? Praznovali naj bi bogastvo slovenske kulture, sinonim za jezikovno kompetenco in močno zasidrano identiteto. Ali to še zrcali realnost?
Kulturna društva izredno dobro delujejo in so eden pomembnješih stebrov aktivne slovenščine, ki vključujejo vse generacije. Zavedajo se tako pomena zborne kot tudi narečne slovenščine. Močna kulturna dejavnost koroških Slovenk in Slovencev je zagotovo ključna za to, da je identiteta južne Koroške vsaj še ponekod dvojezična in ne že povsem nemška, slovenska ni več.
Duhovniki v dvojezičnih farah opravljajo neprecenljiv prispevek k živeti
slovenščini, k strpnosti med obema narodnostnima skupnostma na Koroškem. Dostikrat se njihovo delo ne ceni primerno. Starostna struktura naših dvojezičnih duhovnikov pa kaže zaskrbljujočo sliko prihodnosti.
Šole se trudijo tako na področju pouka v materinščini kot tudi s slovenščino kot drugim tujim jezikom. Vse več je možnosti čezmejnega sodelovanja, izmenjav, študija v Sloveniji. Pomembnost slovenščine in večjezičnosti je dosegla enojezično koroško prebivalstvo, prijave k slovenščini iz leta v leto naraščajo. Kontinuiteta pouka
slovenščine je vzpostavljena od vrtca do konca srednješolskega izobraževanja. Učenci ponudbo radi izkoristijo in so uspešni v nadaljnjem izobraževanju in poklicih.
Slovenščina je postala enakovreden jezik vsem drugim jezikom, ki jih v šolah poučujemo. Slovenščina je samoumevna. Vseeno pa jezikovna kompetenca močno peša. Kje tiči vzrok tega zaskrbljujočega razvoja?
Naša politična struktura in krovne organizacije imajo moč, da bi poskrbele za temelje, na katerih se slovenščina lahko izgrajuje. To je njihova naloga in dolžnost. Bojim se, da se tega poslanstva ne zavedajo v zadostni meri, kajti čas beži, z njim pa peša jezikovno znanje na vseh področjih. Ukrepov za izboljšanje jezikovne situacije žal ne zaznam. Vse kaže, da sprejetje slovenščine in slovenskega prebivalstva na Koroškem vodi v letargijo, v brezbrižnost, kar ocenjujem kot zelo nevaren razvoj. Pogrešam zagnanost za izvedbo novih dobrih jezikovnih projektov in modernih modelov za pospeševanje jezikovnega znanja.
V bistvu vedno govorimo o isti stvari, to je kako zasidrati slovenščino, da bo ostala na nivoju in razpredala svoje veje na mnoga področja življenja. Pred 120-imi leti se je v vasi Libuče 11. februarja rodila Milka Hartman, ki velja za vsestransko kulturno delavko in učiteljico slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Že v zelo mladih letih se je zavedala pomembnosti materinščine in njeno krepitev pojmovala za svoje poslanstvo. Bilo ji je nepredstavljivo, da bi slovenščino opustila. Obratno – zanjo se je borila na vseh področjih svojih številnih dejavnosti. Bila je uspešna!

Leta 1916 je Milka Hartman napisala svojo prvo ohranjeno pesem z naslovom Junaška pevka, v kateri izvemo, da se je zelo mlada odločila postati pesnica, in sicer z namenom, da bi širila slovenski jezik. Citiram 3 kitice pesmi:

Jaz ljubim zemljo očno
in ljubim rodni dom,
le njemu pesem
zvočno junaško pela bom.

In materno besedo
spoštljivo govorim –
in v svojo mlado gredo
tri rožice sadim:

ljubezen in zvestobo
in čisti mir srca –
saj duše vso milobo
mi dobri Bog naj da.

Preprosto zgrajena pesem tematsko združuje Milkine osnovne teme: človeške lastnosti, dom in domovino, slovenščino kot materinščino in globoko vero v dobrega Boga.
Sreča in žalost predstavljata navdih za ustvarjalnost pesnice Milke Hartman. Pisala je zase, za dekleta, ki jih je učila na kuharskih tečajih, in za svoj narod – za koroške Slovence. Pisala je izključno v slovenskem jeziku – tako v zbornem jeziku kot tudi v libuškem narečju.

Slavna koroška pisateljica in nagrajenka številnih pomembnih literarnih odlikovanj Maja Haderlap je leta 1988 v refleksiji intervjuja, ki ga je imela z Milko Hartman, ugotovila, da ima pred seboj usodo preproste in nadarjene ženske z natančno definiranimi nalogami zase in slovensko narodno skupnost. Del povzetka se glasi tako:
Iz njenih stavkov veje – arhaična kolektivnost. Ona za narodno skupnost in narodna skupnost v njej. Tu ni govora o dvomih in o odpadanju od skupnih kulturnih norm. Spomini, četudi težki in moreči, so včasih celo nekoliko hudomušni, včasih se kažejo v blagi, daljni luči in so polni neverjetne vzornosti, kot slike iz albuma koroške slovenske zgodovine. Nisem pričakovala tožb, saj je, kakor da se o individualnih senčnih straneh takega življenja ne bi smelo govoriti. Zanimalo me je kljub temu, kdaj in kje bo njen osebni profil ostro izstopil iz slovenske množice. Morda v trenutkih, ko se je nemirno presedala v mrzlih sobah in dvomila o pomenu svojega početja, naslednji dan pa se spet lotila dela, kot da nič ne bi bilo. Po čem merijo zasluge za narod in kako? Ni ji jasno. Da je svoje talente razdajala in bila odvisna od labilnih političnih institucij koroških Slovencev, da danes gleda ostanke nekega
velikega, neizpodbitnega prepričanja in ve, da so to ostanki, da hodijo narodni zastopniki k njej in vejo samo to, da se ji je treba zahvaljevati, pa so ob tem čudno smešne figure. (Haderlap 1988)

Ozaveščanje pomembnosti mnogostranskega dela Milke Hartman za koroško identiteto 20. stoletja je bil pred nekaj leti zame povod, da sem o njej napisala doktorsko delo. V disertaciji z naslovom Vse življenje za materinščino. Podoba ženske v literarnem opusu koroške Slovenke Milke Hartman sem v ospredje postavila sledeče vprašanje: »V čem je povezava med biografijo Milke Hartman in podobami žensk v njenem literarnem opusu?«
Življenje Milke Hartman je treba opazovati v kontekstu zgodovine koroških Slovenk in Slovencev 20. stoletja, ki jo je v pisani obliki in drugih dejavnostih doživeto delila s somišljeniki. Njena besedila so nastajala na osnovi življenjske stvarnosti, ki jo je s spretnostjo pisanja domiselno dopolnjevala. Milka Hartman je doživela celotno 20. stoletje in dogodke shranila v liriki, melodiji in prozi. Do takrat, ko so se pojavile avtorice Mladja, je bila edina predstavnica slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ki je pisala v slovenščini. Z besedo se je borila za pravičnost. Hrepenenje po osebni svobodi in želja po utrditvi identitete preproste koroške Slovenke sta v tem kontekstu tudi osnovi za ustvarjanje ženske podobe v njeni literaturi. Tudi domačo vas Libuče je zaznamovala na kulturnem in političnem področju in s svojim mnogostranskim delom prispevala h krajevni identiteti.
Poleg vzgoje v narodno zavedni družini se je Milka Hartman šolala v Slovenskem izobraževalnem društvu v Pliberku, kjer je prišla v stik z literaturo in kjer je sodelovala v ženski sekciji. Tam se je učila po izobraževalnih načelih Slomškovega učnega koncepta iz 19. stoletja, ki združuje vero, jezikovno kompetenco in splošno znanje.
Izobraževanje za učiteljico gospodinjstva v Ljubljani in Mariboru ji je dalo možnost, da je svoje znanje in ideje posredovala dekletom na gospodinjskih tečajih po dvojezičnih vaseh na Koroškem. Dekleta je vzgajala v dobre gospodinje, posredovala jim je kulturo, jih naučila slovenskega knjižnega jezika in jim predočila pomembnost identitete koroške Slovenke, ki združuje vero, jezik, družino, dom in domovino.
Iz analize učbenikov in priročnikov, ki jih je Milka Hartman uporabljala za pouk, je razvidno, da ni bila seznanjena samo s konservativnim pogledom na ženski svet, temveč se je ukvarjala tudi z modernim oz. naprednim mišljenjem žensk, to je z njihovo svobodo in mogočim združevanjem družinskega in poklicnega življenja. Milka Hartman koroškim dekletom tega ni posredovala. Vzrok za to je gotovo mogoče najti pri vodilnih predstavnikih koroške slovenske moške družbe prve polovice 20. stoletja. Moderne ideje emancipirane ženske je za dekleta prikrojila tako, da jim je omogočila šolanje in utrdila njihovo samozavest. Nudila jim je osnovno izobrazbo za dom in faro ter jim posredovala vse spretnosti, ki so jih potrebovale kot matere in gospodinje.
Milka Hartman je svoje načrte mogla uresničiti le zato, ker je kolektivno identiteto postavila nad osebno. Slovenski narodni skupnosti je služila tako, kot so služile dékle svojim gospodarjem. Po drugi strani je bila sama za čas prve polovice 20. stoletja precej napredna emancipirana slovenska ženska. Bila je izobražena, imela je poklic, ki ga ni opravljala samo na Koroškem, temveč tudi v tujini. Ni se poročila in ni imela otrok.
Kulturno in politično se je uveljavila v moškem svetu. Zavzemala se je za družino, mladino in javnost. Pred drugo svetovno vojno in po njej je izobraževala slovenska kmečka dekleta, med vojno se je trudila za predčasno vrnitev svojcev iz taborišč v izgnanstvu. Po drugi svetovni vojni se je kot ženska močno izpostavila v politiki.
Sodelovala je v Antifašistični fronti žena. Nato se je vključila v delo Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze, kjer je lahko nadaljevala s svojim političnim in kulturnim prizadevanjem. Leta 1953 si je na deželnozborskih volitvah prizadevala za krščansko demokratsko stranko.
Zaskrbljujoč jezikovni razvoj je stalna tema v Milkinih besedilih. 120 let po njenem rojstvu je jezikovno stanje slovenščine na Koroškem šokantno. Milka Hartman je na tečajih učila dekleta, ki so doma govorila izključno slovensko. Identiteta družin in krajev, iz katerih so dekleta prihajala, je bila slovenska. Ona je na tem znanju gradila, jih učila in vzgajala. Pisala je za ljudi, katerih materni jezik je bil slovenski.
Danes je pogosto tako, da je šola edini prostor, kjer učenci in učenke pridejo v stik s slovenščino. V mnogih družinah, ki so bile nekoč slovenske, je slovenščina postala drugi jezik oz. je izginila. Naloga posredovanja slovenskega jezika je iz družin prešla v šolo. Učitelji slovenskega jezika naj bi posredovali jezikovno znanje, kulturo, čut in pomembnost jezika za ohranjanje identitete naše dežele in posameznikov. Vsega tega žal najboljša šola ne zmore. Pogoj, da vsaj del naloge zmoremo, je, da smo učitelji jezikovno kompetentni in da s svojim zgledom odražamo vrednost, ki jo ima slovenščina zlasti na koroških tleh.
Pomemben dejavnik pri posredovanju slovenskega jezika in dopolnilo k pouku je neprecenljivo delo krajevnih kulturnih društev in dvojezičnih far. Jezikovno znanje in jezikovna kultura otrok, ki so vključeni v kulturna društva in farno življenje, sta dosti boljša in slovenščina je zanje samoumeven sporazumevalni jezik. To velja tako za materne govorce kot tudi za učence, ki se slovenščine učijo kot drugega tujega jezika.
Skratka – še obstajajo temelji, na katerih lahko gradimo. Vsa prizadevnost šol in ves trud kulturnih društev in far pa dolgoročno ne bosta vodila do želenega rezultata, če se v družinah ne bo več govorilo slovensko.

Praznik slovenske kulture naj nam bo v vsakoletni opomin, da je treba za slovenščino delati, jo kazati, govoriti in krepiti posameznikovo ter krajevno identiteto. Slovenski kulturni praznik naj bo bilanca doseženega in začetek novega zagona, novih zamisli.

Naj v navezavi na to zaključim z mislijo Milke Hartman iz leta 1983, ki pravi:

Beseda materina,
božanska tvoja je milina.
Naj bo spoštljivo izrečena
ja, z usti mater posvečena,
rodu pisana je z žuljavo roko.
O Bog, ohrani nam bogastvo to,
a časa zob je zmlel ne bo!