18.12.2013

“Treba se je razvijati naprej…”

Miha Kristof je eden izmed profesionalno izobraženih igralcev, ki izhajajo iz domače gledališke kulture. Sprva se je poglobil v študij prava, potem se je odločil za študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Sedaj dela kot profesionalni igralec v Celovcu, Ljubljani in na Dunaju, kot dolgoletni režiser gledališke skupine iz Sel se udejstvuje tudi na domačih gledaliških tleh. Z Matejo Kert se je pogovarjal o svoji poklicni poti, delu s skupino iz Sel ter pomenu narečja pri ustvarjanju jezikovne zavesti.

V režiji Bernarde Gašperčič si kot petnajstletnik prvič stal na odru z domačo gledališko skupino iz Bilčovsa. Tvoj talent je že v mladih letih odkrila tudi režiserka VeroNika Sommeregger, ki ti je položila na srce študij na AGRFT. Tam si se osredotočil na izobrazbo dramskega igralca, kjer se ti je odprl cel drugi svet, v katerem si prišel v stik z najuglednejšimi igralci, režiserji…
Zelo sem bil vesel, da so me sprejeli na AGRFT. Poleg tega, da je to zelo dobra šola, je to časovno zelo intenziven študij, ki prevzame celotno življenje, tam se res lahko učiš od najboljših v svoji stroki, ki so na vrhuncu svoje umetnosti.

AGRFT si zaključil leta 2008, že med študijem si mdr. delal z velikimi gledališkimi ustvarjalci iz (jugo)slovanskega območja, npr. Draganom Živadinovom ali Edvinom Liverićem, kako je šlo naprej?
Že med pisanjem diplomske naloge leta 2007 sem začel delati [kot igralec] tudi na Dunaju in na Koroškem. Od tedaj naprej se preživljam s tem in lahko krijem svoje račune. Je pa tako, da življenje ni tako urejeno kot v drugih poklicih. Časi so, ko se kopičijo trije, štirje projekti naenkrat, potem pa pride spet daljša perioda, ko ne delaš. Na začetku me je to že vznemirjalo, a po nekaj letih sem dognal, da čas za projekte vedno pride, in na koncu leta lahko shajam s tem tudi finančno, zato sem zadovoljen.
Sicer pa sem na neki točki, kjer čutim, da je čas za naslednji korak.

Mihija Kristofa torej vleče v širši svet?
Na vsak način, treba se je razvijati naprej, delati s čim več ljudmi. Vleče me pa tudi na neko gledališko hišo. Nikoli še nisem imel te izkušnje, da bi igral v stalnem ansamblu, da bi videl, kako poteka delo v institucionaliziranem teatru. In seveda bi bilo tudi lepo, če ni treba skozi skrbeti, kako bo s financami.

Se igralec sam javi na razpise ali projekti najdejo igralca?
Oboje. Pomembno je, da sodeluješ pri čim več projektih, da se tvoje ime pojavlja čim več, potem pa stvar dobi tudi svojo dinamiko in te angažirajo zaradi tega. Vseeno moraš pa sam vedno tudi iskati nove možnosti.

Za seboj imaš pestro leto, sodeloval si pri sedmih različnih projektih kot dramski in filmski igralec in kot režiser. Katera smer te najbolj zanima?
Rad delam na vseh področjih, igralsko delo, bodisi v gledališču bodisi pri filmu, pa je moja glavna smer. Letos sem prvič sodeloval kot glavni igralec pri celovečernem filmu, in je bilo zelo zanimivo. Delo je popolnoma drugo kot v gledališču in upam, da se bodo stvari v prihodnosti tudi na tem področju razvijale naprej. Trenutno čakam na premiero filma [Die Wälder sind noch grün, Artdeluxe in Perfo, režija: Marko Naberšnik, op. ur.], ki se sooča s človekom v vojni – z osamljenostjo in počasnem umiranju enega samega vojaka med prvo svetovno vojno na soški fronti – in bo predstavljen februarja 2014.

V Selah je v tvoji režiji letos nastal šesti skupni projekt, predstava Hamlet pa je verjetno najboljša in najbolj zahtevna predstava, ki si jo z igralci uprizoril. Kakšen je tvoj režijski pristop in kako ocenjuješ igralski razvoj skupine iz Sel?
Sicer nimam klasične izobrazbe na področju režije, to se pravi, da se s tem ukvarjam bolj ljubiteljsko, lotevam pa se stvari po igralski plati. Pomembno je, da igralci vedo, v kateri situaciji so, da vedo, kako govorijo in kako je treba reagirati in iz tega se potem razvija cela predstava. Koncept za predstavo pa nastaja ob skupnem branju teksta, ko vidim, kaj igralci ponujajo.
Glede igralcev v Selah mislim, da so vsi zelo napredovali v zadnjih letih. Na začetku smo se zelo trudili s slovenščino, npr. kako se na odru znebiš nekih govornih navad, ki jih pač človek imaš, ukvarjali smo se z melodijo, s tem, kako postavljaš stavke na odru, da odrski jezik ni zrecitiran »tja v en dan«. Sedaj pri Hamletu se sploh nismo več veliko ukvarjali z jezikom, kar olajša insceniranje predstave. Seveda smo se globlje spoprijemali s pomenom, ker je verz le neka vzvišena verzija jezika. Psihologija Hamleta, ki je precej drugačna od otroških in mladinskih predstav, je bila seveda izziv za igralce. Da so se s tem tako uspešno spopadali in bili zmožni na odru projicirati zapletene motive in pristne emocije, kaže, kako zelo, zelo so se stopnjevali.

Če pogledamo širšo Koroško, kako ocenjuješ gledališko kulturo med koroškimi Slovenci?
V zadnjih letih se je razvilo ogromno otroških in mladinskih gledaliških skupin, kar je zelo razveseljivo. Želel si bi, da bi bilo že od zelo mladih nog igralcem predočeno več na umetniški ravni, in bi delali predstave, ki niso tako zelo običajne. Če se zgolj osredotočamo na jezikovno stran, nas to lahko tudi dostikrat ovira. Seveda je pomembno, da se otroci tudi navadijo, kako povedati stavke v pravi slovenščini. Včasih pa se mi zdi, da mlade igralce s tem nekoliko preobremenjujemo. Zakaj ne bi otroci npr. smeli uporabljati narečja? Ne nazadnje bi sodelovali z večjim veseljem in bi po mojem tudi več odnesli od tega, kot pa da bi se na vso silo trudili povedati kaj v zborni slovenščini. Tudi v Selah bi rad nekoč naredil predstavo v narečju! Saj so lepa naša narečja in tudi to je treba gojiti. Zavest in ljubezen do jezika se lahko krepita s tem, da tudi narečja dobijo svoj prostor v javnosti.