Krščanska kulturna zveza • Christlicher Kulturverband

Cigan France

Album vsebuje 58 vokalnih, inštrumentalnih skladb in priredb, ki jih izvaja 33 zborov,
inštrumentalnih skupin in solistov, ter dokumentira pestrost in veličino Ciganovega glasbenega ustvarjanja.

Prva zgoščenka predstavi skladatelja posvetnih in duhovnih pesmi, oglasita se obe njegovi domovini, Slovenska krajina in Koroška, spoznamo ga kot študenta glasbe v Gradcu, pri
ustvarjanju z mladino, pri ohranjevanju pevske dediščine v domači družini in v društvih.

K poslušanju druge zgoščenke vabijo najprej rogovi iz “Ustoličenja”, skladateljevega osrednjega dela. Zvrstijo se duhovne pesmi in priredbe pesnitev Milke Hartmanove.
Skladatelja spremljamo pri snemanju in zapisovanju ljudskih pesmi, na poti poslavljanja, bolečin in trpljenja, do končnega slovesa na ljubljanskih Žalah.

Izdajatelj: Krščanska kulturna zveza 2008

Cena: € 22,- +poštnina

Jože Ropitz

Pesmarica Jožeta Ropitza Pojmo novo pesem je del Tischlerjeve nagrade za pedagoško in ustvarjalno delo na področju cerkvene in posvetne glasbe, ki sta mu jo podelila Narodni svet koroških Slovencev in KKZ leta 2006. Zbirko Jožeta Ropitza Pojmo novo pesem je zbral in uredil glasbeni urednik in skladatelj Egi Gašperšič. Označil jo je kot preprosto, a hkrati zahtevno za izvajalca in poslušalca. Njegova kompozicijska struktura namreč nakazuje povezovanje patine preteklosti z novejšo zvočnostjo. Od gregorijanskega korala, srednjeveških modalnih prvin, romantike, do ekspresionizma v 20. stoletju. Krepost zbirke je, da je Ropitz produciral na vseh področjih, kjer ni veliko obdelanega. Za opus skladatelja Ropitza v pričujoči zbirki velja, da ga označuje avtorjevo osebno poslanstvo. V prvi vrsti je bil duhovnik, hkrati pa glasbeni ustvarjalec, izvajalec, ter pedagog.
Pesmi imajo tudi vsebinske razlage, kar še dodatno dviga pomen Ropitzevih del. Njegov opus obsega maše z naslovi Mladinska maša, Slovenska maša – Pridi Sveti Duh, Ordinarij in proprij, Sveta maša za dan prvih obljub, Missa brevis (za SAB), Missa brevis za zbor in orgle (v slovenščini in latinščini), Emavs – mašni spevi, Rekviem in Dješka maša. Zajeten je tudi opus spevov in psalmov za odgovor po berilu, adventnih spevov, psalmov za bogoslužno leto B/II, izvirnih nabožnih pemi, ter prirejenih nabožnih pesmi. Skladatelj je priredil eno najstarejših srednjeveških slovenskih nabožnih pesmi Stiškega rokopisa iz 15. stoletja Jezus je od smrti vstal. Izvirnih posvetnih pesmi, ki se nahajajo v zbirki je razmeroma malo, pet za žensko zasedbo in dve za mešani zbor, med katerimi najdemo kompozicijsko in izraznostno najprepričljivejšo skladbo, pisano na poezijo Franceta Balantiča z naslovom Predanost. Sledijo priredbe ljudskih posvetnih pesmi, ter samospeva Sonce zahaja in Lokvanjev cvet, v katerih je Ropitz uporabil izrazito modernejša tonska sredstva. Bogata zbirka se zaključi s priredbami posvetnih pesmi drugih avtorjev. Klaus Einspieler, ki je psalmska besedila priredil po najnovejšem standardu, je psalme označil kot najdragocenejši zaklad cerkvene liturgije. Notografiral je Andrej Lenarčič. Pesmarico Jožeta Ropitza Pojmo novo pesem lahko kupite pri KKZ, cena 23 evrov.

Cena: € 23,- +poštnina

Ponatis poljudno-strokovnih razprav o slovenski koroški ljudski pesmi, ki jih je dr. France Cigan objavljal v “Letnih poročilih” Slovenske gimnazije v Celovcu od 1958 do 1970, je deveta knjiga v nizu publikacij njegovega celotnega zborovskega oz. glasbenega opusa, ki ga izdaja Krščanska kulturna zveza v Celovcu.
Poljudno-strokovne razprave dr. Franceta Cigana o slovenski koroški ljudski pesmi, objavljene v “Letnih poročilih” Slovenske gimnazije v Celovcu, dopolnjujejo njegove zapise in transkripcije ljudskih pesmi, ki jih je objavil mag. Engelbert Logar v štirih knjigah “Vsaka vas ima svoj glas”.
Ponatis “... da ne pojdejo z nami v grob” je uredil in za tisk pripravil prof. Jožko Kovačič.

Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza 2002

Cena: € 21,- +poštnina

30 let neprekinjene, organizirane dejavnosti za lutkarstvo in mladinsko gledališče na Koroškem

uredila: Michaela Fugger

KKZ, Celovec 2005

Cena: € / +poštnina

Nemec Novak Jasna

Dobrih 700 strani obsega knjiga, ki jo založnica KKZ te dni dodaja k podobno zajetnim zbornikom o Tomažu Holmarju, Milki Hartman in Lovru Kaslju. Tako se zaključuje zamisel, ki jo je sprožil pred nekaj več kot štirimi leti Nužej Tolmajer, namreč, da bi bilo treba zbrati skladateljsko zapuščino Antona Nageleta, ki je v rodnem Št. Jakobu v Rožu zatisnil oči leta 1992, star 82 let. Da je njegov opus pomemben prispevek k slovenski koroški kulturni podobi, je opozoril Lajko Milisavljevič, ko je z mešanim zborom SPD ROŽ v Št. Jakobu poustvaril vrsto Nageletovih skladb, pripomogel pa je tudi k orkestrirani izvedbi njegove kantate Pesem o Miklovi Zali.
Redakcijo petih notnih zbirk je prevzel Egi Gašperšič, za biografski članek o skladatelju je Nužej Tolmajer nagovoril podpisano. Kmalu se je izkazalo, da je življenjsko zgodbo skladatelja težko razumeti brez širšega prikaza dogajanja v času, ki sta ga zaznamovali dve svetovni vojni, prestavljanje državnih meja in slejkoprej trda borba koroških Slovencev za svoj jezik. Da je šlo tudi za slovensko koroško pesem, se je rado spregledalo, saj je bila odrinjena v ljubiteljsko zborovsko dejavnost in v proučevanje etnomuzikologom. KKZ je soglašala s predlogom, da se razširjeno gradivo zajame v poseben zbornik, še zlasti, ker se je izkazalo, da je bil Anton Nagele dejaven tudi na literarnem področju. Ta del zapuščine je obdelal za zbornik dr. Miha Vrbinc.
V zadoščenje mi je, da se je posrečilo zbrati tudi obširno slikovno gradivo in upam, da bo založniški napor KKZ nagovoril čim širši krog bralcev ne le na Koroškem, ampak tudi v matični domovini. Naj bo delo oddolžitev ne le Nageletu, ampak tudi številnim pevcem in pevovodjem, ki jih glasbena zgodovina komaj kdaj omenja, pa so vendarle bistveno soustvarjali našo pevsko podobo. Naj ne bo pozabljeno, da je bil med njimi tudi Lajko Milisavljevič.

Jasna Nemec Novak, Log pri Brezovici, 16. decembra 2004

KKZ, Celovec 2004

Cena: € 25,- +poštnina

Makarovič Marija

V knjigi je predstavljeno najprej delo in življenje msgr. Krista Srienca, nato pa še šolskega upravitelja Mirka Srienca.
Kristo Srienc je bil rojen 23. decembra 1910 in je po ljudski šoli na Suhi in gimnaziji zaključil študij teologije. Disertacijo je napisal na temo: Das Kirchenjahr im religiösen Brauchtum der Kärntner Slowenen, Ausgewählte Fragen. Innsbruck 1937. Dolga leta je bil župnik v Šmihelu in dekan dekanije Pliberk. Poleg dušnega pastirstva se je uveljavljal tudi kot pisatelj del s socialno in narodnostno vsebino. Bil je napreden kmet, čebelar in zavzet lovec.
Mirko Srienc se je rodil 12. julija 1921. Po končani ljudski šoli in gimnaziji se je odločil za poklic učitelja. Bil je dolgoletni dvojezični učitelj in urednik šolskega lista Mladi rod.
Oba brata sta posvetila svoje življenje ljudem in slovenskemu narodu, Kristo kot duhovnik in Mirko kot učitelj.
V okviru našega založniškega programa hočemo ohraniti trajen spominski zapis o duhovniku, kulturno političnem delavcu in literatu Kristu Sriencu ter učitelju Mirku Sriencu, z izdajo tega zbornika.

KKZ, Celovec 2006

Cena: € 20,- +poštnina

ISBN: 3-7086-0264-6

Kupper Lenčka

Nova zgoščenka - ponatis kasete iz leta1987
Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza sta ob 80-letnici pesnice in skladateljice Lenčke Kupper na novo izdali zgoščenko z naslovom Brez meja. Istoimenska kaseta je bila objavljena leta 1987 (Spz, Drava), prikupne pesmi, ki so prave uspešnice, pa so zdaj na voljo tudi v sodobni zvočni obliki. Zgoščenka je bila predstavljena 4. aprila, na rojstni dan Lenčke Kupper v knjigarni Haček.

Cena: € 15 +poštnina

Gobec Mitja

Priredbe in obdelave rožanskih ljudskih pesmi za mešani zbor

Pred leti – sedaj že kar pred desetletji – je dr. France Cigan zapisoval in prirejal ljudske pesmi naše Koroške, »da ne pojdejo z nami v grob«. Za njim je prišel na Koroško Lajko Milisavljevič, prav tako ves zagnan za koroško pesem. Zbiral je pesmi med ljudmi, a tudi notne zapise raznih skladateljev. Sredi dela je leta 2002 podlegel poškodbam po prometni nesreči. Za njim je ostala je obširna notna zapuščina.
Njemu v spomin se je Krščanska kulturna zveza s pomočjo Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti odločila za izdajo rožanskih ljudskih pesmi. V prvi zbirki so priredbe in obdelave rožanskih ljudskih pesmi za mešani zbor različnih skladateljev.
Namen zbirke je, da »priroma« med pevce pri nas na Koroškem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu, kjer žive Slovenci in še pojejo slovenske pesmi.
Pričujoča zbirka bo izpolnila namen, ko bodo zbori, kljub hitremu tempu življenja in miselnosti – vse kar zveni afriško ali angleško, je napredno, moderno in lepo, pozabljamo pa na vso našo dragoceno dediščino – spet zapeli po domače in bodo pevci začutili čar in lepoto naše pesmi.

Izdatelja: Krščanska kulturna zveza, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Ljubljana

Cena: € 22,- +poštnina

SPD Zila (sekcija zila-film) je po zasnovi Sabine Zwitter-Grilc pripravila tri klasične pravljice za otroke v pristnem slovenskem ziljskem narečju. Zgoščenka je bila predstavljena v obliki tiskovne konference 6. decembra v Tischlerjevi dvorani v Celovcu, 7. decembra pa v Stari pošti na Bistrici na Zilji.  Zgoščenka predstavlja živo besedno dediščino z Zilje in kaže lepoto in globlji pomen domačega narečja. Zgoščenko lahko kupite pri SPD Zila, pri Krščanski kulturni zvezi in v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu. Pri KKZ je na voljo tudi slovarček z narečnimi izrazi, ki ga je pripravila vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik Martina Piko-Rustia.

iniciativa »Slovenščina v družini/Familiensprache Slowenisch« in SPD Zila, 2011

Cena: € 12,- +poštnina

Makarovič Marija

KKZ, Celovec, 1992

Cena: € 13,- +poštnina

V letu 2015 je v sodelovanju iniciative »Slovenščina v družini« in Katoliškega prosvetnega društva Planina v Selah izšla zgoščenka z basnimi, pripovedkami in pesmimi v selskem narečju. Zgoščenka z naslovom Dba munija opozarja na lepoto selskega govora kot ene izmed narečnih variant slovenskega jezika, ki dopolnjuje zakladnico slovenske narečne govorice. Otroške pesmice v selskem narečju pojeta Zbor ljudske šole v Selah in Otroški zbor Pevskega društva Sele, zgodbe in basni pripovedujejo domačini. Zgoščenki je priložena knjižica, ki vsebuje narečna besedila, slovarček narečnih besed in razlago narečnih posebnosti selskega govora.
Zgoščenko dobite v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu, pri Krščanski kulturni zvezi ter pri društvenikih KPD Planina.

iniciativa »Slovenščina v družini/Familiensprache Slowenisch« in KPD Planina, 2015

Cena: € 12 +poštnina

Gobec Mitja

Priredbe in obdelave rožanskih ljudskih pesmi za moški zbor

Pozno v noč je nekoč po vaseh odmevala fantovska pesem, včasih otožna, polna upanja in hrepenenja, potem spet vriskajoča, hudomušna. Naša ljudska pesem je bila vedno tista gonilna sila, ki je še v tako temnih časih slovenske zgodovine, združevala in bodrila.
Fantje na vasi ne pojejo več, a pesem ni utihnila.
Zato, ». . . da ne pojdejo z nami v grob«, je Krščanska kulturna zveza skupno z Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izdala priredbe in obdelave rožanskih ljudskih pesmi za moške zbore v dveh zvezkih Dečva to mэ povej. Objavljenih je 139 skladb različnih skladateljev, od Oskarja Deva pa vse do mladih, kot je to Tadeja Vulc.
Slovenci imamo veliko pevskih skupin in zborov, zato je vsaka nova izdaja, tudi ljudskih pesmi, dobrodošla. Izdajatelja želita z zbirko, ki je posvečena Lajkotu Milisavljeviču, približati moškim zborom rožansko ljudsko pesem v vsej njeni izvirnosti besede in melodije. Povsod, kjer Slovenci žive, bodo te pesmi gotovo »lepo« sprejete, saj so del naše kulturne dediščine.

Izdala: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Ljubljana
Založnik: Mohorjeva družba, Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2009

Cena: € 29,- +poštnina

Vilhar-Turk Breda

Letošnje leto je proglašeno za leto kulturne dediščine. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Krščanska kulturna zveza v Celovcu sta prisluhnila tej pobudi in izdala knjigo, ki pripoveduje o zanimivem segmentu koroške umetnostne zapuščine. Knjiga avtorice Brede Vilhar je namenjena predstavitvi upodobitvam Poslednje sodbe v koroškem slikarstvu, ki uživa v srednjeveških freskah kot motiv neverjetno priljubljenost. Sicer je upodabljanje tega dogodka vseh dogodkov stalnica v repertoarju krščanske umetnosti od njenih najzgodnejših časov. Vir so sv. pismo, tako stare kot nove zaveze, teološki spisi od prvih stoletij krščanstva naprej, številna svetniška zamaknjenja v srednjem veku in še številnejši pridigarji. Posreden vpliv avtorica pripisuje tudi Dantejevi Božanski komediji in nabožni dramatiki.
V knjigi o upodobitvah Poslednje sodbe na Koroškem je zajetih okrog 80 spomenikov, od najstarejših na prehodu romanike v gotiko, mimo številnih obveznih upodobitev, ki so pomenile standarden okras gotskih cerkvic po vsej deželi, z viškom v cerkvi na Vrati, do najmogočnejše vseh karantanskih katedral v Gospe Sveti. Za najlepšo poslednjo sodbo je avtorica proglasila renesančno delo Urbana Görtschacherja v Millstattu. Prikazala je tudi nekaj ohranjenega baroka, pa tudi novejše upodobitve, kot je to Mrtvaški ples Kiki Kogelnikove na Kamnu. Knjiga je ilustrirana s fotografijami, ki so delo Bojana Barbirja iz Ljubljane.

Izdal in založil: KKZ, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik.
Celovec 2002.

Cena: € / +poštnina

Makarovič Marija

KKZ - SNI UJ - SPD Srce, Celovec 1996

Cena: € 25,- +poštnina

Cigan France

Kot salezijanec - vzojitelj in profesor glasbe in petja na Slovenski gimnaziji je France Cigan skušal otrokom in mladini približati slovensko ljudsko in umetno pesem. Ob zbiranju pesmi pri ljudskih pevcih je naletel tudi na pesmi primerne za otroke in mladino. Pesmi so prirejene tako, da jih lahko pojejo manjše skupine, majhni in tudi že večji otroci, mladina, pa tudi odraslim je zbirka lahko v pomoč pri petju. Samo veselje do petja je še potrebno. V zbirki je 127 pesmi, od teh je 52 enoglasnih, 29 dvoglasnih, 35 troglasnih in dve štiriglasni pesmi ter 9 pesmi s kalvirsko oziroma orgelsko spremljavo.

Zbrika obsega 127 pesmi
Uredil: prof. Jožko Kovačič
Izdala in uredila: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, 2000

Cena: € 13,- +poštnina

Cigan France

Zbrirka obsega 72 pesmi
Uredil: prof. Jožko Kovačič
Izdala in založila Krščanska kulturna zveza v Celovcu, 1999

Cena: € 13,- +poštnina

Cigan France

Zbirka obsega 113 pesmi
Uredil: prof. Jožko Kovačič
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, 1998

Cena: € 16,- +poštnina

Cigan France

Krščanska kulturna zveza , Celovec 2002

Cena: € 18,- +poštnina

Oraže Edi

zbrika obsega 15 pesmi in Mašo (Gospod, usmili se, Slava, Svet, Oče naš, Jagnje božje)
Vse pesmi so posnete tudi na zgoščenki.
Odprt in marljiv, kakor je, bo svoja spoznanja precejal, destiliral, kristaliziral - zagotovo nam bo še veliko povedal. Prav on, ki ga je od prvih dni božalo blagoslovljeno večglasje slovenske pesmi. Pesmi manjšine. Manjšine, s koreninami v svojih zelenih dobravah in očmi odprtimi v skalne strmine svojih planin in gora. Edi ve, kaj je manjšina. In pozna vse pesmi, ki jih je slišal od staršev. . .
Edvard Oraže je zdaj polnokrvna osebnost na pragu tridesetih let, ki razpenja svoja glasbena krila. Srečno in uspešno naprejh Edi! (Jasna Novak-Nemec)
Uredil: Edi Oraže
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, 2000

Cena: € 15,- +poštnina

Oraže Edi

zbrika obsega 15 pesmi in Mašo (Gospod, usmili se, Slava, Svet, Oče naš, Jagnje božje)
Vse pesmi so posnete tudi na zgoščenki.

Uredil: Edi Oraže
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, 2000

Cena: € 15,- +poštnina

Kupper Lenčka

Zgoščenka je bila hitro razprodana. KKZ se je odločila za njeno ponovno izdajo in tako je zgoščenka Enkrat je bil en škrat spet na voljo.

Kot poklon in čestitko za 60-letnico Lenčke Kupper je KKZ izdala pesmarico 80 pesmic in zgoščenko. Pesmarico je s prisrčnimi slikami opremila Breda Varl. Med koroškimi avtorji našega obdobja je Lenčka Kupper svojstven fenomen. Čeprav se je izučila za šiviljo in nikdar v mladosti ni imela možnosti, da bi se sistematično učila slovenskega knjižnega jezika, kaj šele glasbe ali vsaj kakega instrumenta, je zložila vrsto otroških pesmic, z besedilom in melodijami, ki jih danes prepeva slovenska mladina ne le na Koroškem, temveč z enakim veseljem tudi v Sloveniji, v zamejstvu in pri zdomcih na drugih kontinentih. (Dr. Janko Zerzer)

Glasbeni urednik: Janez Gregorič
KKZ, Celovec, 1998

Cena: € 15,- +poštnina

Kupper Lenčka

Kot polkon in čestitko za 60-letnico Lenčke Kupper je KKZ izdala pesmarico 80 pesmic in zgoščenko. Pesmarico je s prisrčnimi slikami opremila Breda Varl. Med koroškimi avtorji našega obdobja je Lenčka Kupper svojstven fenomen. Čeprav se je izučila za šiviljo in nikdar v mladosti ni imela možnosti, da bi se sistematično učila slovenskega knjižnega jezika, kaj šele glasbe ali vsaj kakega instrumenta, je zložila vrsto otroških pesmic, z besedilom in melodijami, ki jih danes prepeva slovenska mladina ne le na Koroškem, temveč z enakim veseljem tudi v Sloveniji, v zamejstvu in pri zdomcih na drugih kontinentih. (Dr. Janko Zerzer)

PESMARICA JE RAZPRODANA.

KKZ, Celovec 1998

Cena: € 23,-- (RAZPRODANO) +poštnina

Milisavljevič Lajko

KKZ - SNUJ, Celovec 1999

Cena: € 15,- +poštnina

Fister Peter

KKZ, Celovec 1991

Cena: € / +poštnina

Logar Maja

KKZ, Celovec 2000

Cena: € 6,- +poštnina

Varl Breda

Knjiga Igrajmo se z lutkami zajema osemletno ustvarjalno delo, ki sva ga skupaj z možem Tinetom opravila na vsakoletnih ustvarjalnih počitnicah na Rebrci na avstrijskem Koroškem. Več kot petsto otrok, starih od šest do dvanajst let, je v tem času ob drugih dejavnostih izdelalo tehnološko raznovrstne lutke in z njimi plesalo, pelo, ustvarjalo izmišljene zgodbe. . . (Breda Varl), v knjigi tudi 8 pesmic z notami
Ilustrirala in opremila: Breda Varl

Izdajatelj: KKZ v Celovcu
Založnik: Mohrojeva družba, Celovec, Dunaj, Ljubljana, 1998

Cena: € 17,- +poštnina

Kupper Lenčka

Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta 22. januarja 2018 podelila koroški pesnici in skladateljici Lenčki Kupper 39. Tischlerjevo nagrado za njeno dolgoletno ustvarjanje na glasbenem in pesniškem področju. Del te nagrade je tudi izdaja pričujoče zbirke 80 izbranih pesmi ob 80-letnici Lenčke Kupper iz njenega obširnega opusa. Zbirka daje dober pregled nad ustvarjanjem avtorice in vsebuje številne uspešnice njenega dela, kot tudi nekaj manj znanih pesmi. Izbor pesmi, ki so razporejene po letnih časih, je pripravil glasbeni urednik zbirke Jožko Kovačič, v spremni besedi knjige pa je podpredsednik KKZ Miha Vrbinc podčrtal pomen avtorice, ko je zapisal: »S svojim ustvarjanjem se uvršča v dolgo vrsto besednih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki so začeli ustvarjati v slovenščini za to, da pokrivajo potrebo bližnjih po estetski izobrazbi v domačem jeziku …« Pesmi Lenčke Kupper - za večino od njih je avtorica napisala tudi melodijo - so priredili številni prirejevalci in skladatelji za razne zborovske zasedbe, prepevajo pa jih otroški, mladinski in odrasli zbori v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Zbirka Iz škratove krošnjice vsebuje besedila z enoglasnimi napevi in je bogato ilustrirana, za kar je poskrbela znana ilustratorka Polona Lovšin. Tako prikupne risbe posrečeno dopolnjujejo uspešne melodije in besedila koroške avtorice.

Cena: € 19 +poštnina

Nagele Anton

Zbirka obsega 60 skladb
Anton Nagele sicer ni zapustil obsežnega ali raznovrstnega opusa, je pa koroškim Slovencem ustvaril prvi poskus narodne opere, oskrbel nekaj kakovostnih priredb ljudskih pesmi, v glasbeni zgodovini slovenske Koroške pa bo ostal zapisal kot prvi šolani skladatelj, ki se je skušal izražati v sodobni umetni glasbeni govorici, kot eden najbolj subtilnih zborovodij svojega časa, kot izvrsten organist in kot umetnik, ki je, tujec samemu sebi, svojemu narodu in rodni grudi ostal do kraja predan. (Jasna Novak)

Uredil: Egi Gašperšič
Izdala in založila: Krščanska kulturna zveza v Celovcu in
Referat za cerkeveno glasbo pri Dušnopastirskem uradu krške škofije, 2001

Cena: € 14,- +poštnina

Gobec Mitja

Opis
Objavljenih je 113 ljudskih pesmi v obdelavi 30-tih skladateljev in prirejevalcev. Kot najstarejši je predstavljen Emil Adamič *1877, najmlajši pa je Patrick Quaggiato *1983. Razlika med njima je več kot 100 let.
Novost pričujoče izdaje je sodobna in pregledna notografija, poenoten in poenostavljen zapis besedil, poenotena oprema skladb, oznake za vodilni glas, razlaga narečnih besed in dihi za posamezne glasove v skladbah. S to izdajo ponujamo zborovodjem dokončno prečiščene priredbe in obdelave rožanskih ljudskih pesmi. Ker so pesmi namenjene mladini objavljamo na nekaterih straneh misli znanih osebnosti o glasbi in petju.

Kazalo

Lajko Milisavljevič (1943-2002) (Marija Gruškovnjak)
Petje v Rožu (dr. Janko Zerzer)
S koroško pesmijo v svet (mag. Igor Teršar)
Urednikovo poročilo (Mitja Gobec)

Ženski in dekliški zbori (tri in večglasje)
Naslov za ženske zbore
Ana dečva m je snuəčə dov šribava (Jože Leskovar) (4-gl.)
Bom holcarja vzeva (Eduard Oraže) (4-gl.)
Čej so tiste stəzice (Danilo Bučar) (4-gl.)
Da bə biva liəpa vura (Janez Močnik) (3-gl.)
Da bə biva liəpa vura (Danilo Bučar) (4-gl.)
Dečva pa v hartəlcə rožce napaja (Danilo Bučar) (4-gl.)
Dečva, to mə povej (Danilo Bučar) (4-gl.)
Dva puəba sta pršva (Janez Močnik) (4-gl.)
Dobər večiər, Buəh vam daj (Egi Gašperšič) (4-gl.)
Dobər večer, lubo dakle (Danilo Bučar) (4-gl.)
Ena sama riəč me hriva (Radovan Gobec) (4-gl.)
Dovta po Voz pa na voda teče (Eduard Oraže) (4-gl.)
Ena sama riəč me hriva (Matija Tomc) (4-gl.)
Glej, kak sončice sije (Egi Gašperšič) (4-gl.)
Je dro vuštno poletə (Janez Močnik) (3-gl.)
Je pa davi svanca padva (Eduard Oraže) (5-gl.)
Je na Dravci mahlica (France Cigan) (3-gl.)
Jes pa puəba nəč nemam (France Cigan) (3-gl.)
Kadar pojdeš k žovnirjem (Janez Močnik) (4-gl.+solo)
Jes pa puəba nəč nemam (Janez Močnik) (3-gl.+solo)
Kadar Zila noj Drava (Zdravko Švikaršič/Janez Močnik) (3-gl.+solo)
Kakor grejo meglice (Patrick Quaggiato) (3-gl.)
Liəpa roəža (Eduard Oraže) (4-gl.)
Ko ptičica səm spiəvlava (Janez Močnik) (3-gl.+solo)
Moj oče ma konjička dva (France Marolt) (5-gl.)
Nmav čriəz jizaro (P. Košat) (Franc Treiber/Jurij Gregorc) (3-gl.)
Nmav čriəz jizaro (Primož Košat) (Franc Treiber/Danilo Bučar) (4-gl.)
Nmav čriəz jizaro (P. Košat) (Franc Treiber/Jakob Jež) (3-gl+solo)
Očka so mi kupili (Janez Močnik) (4-gl.)
Oj, te mlinar (Ciril Pregelj) (4-gl.)
Oj, te mlinar (Zdravko Švikaršič/Lajko Milisavljevič) (4-gl.+vod. glas)
Oj, te mlinar (Danilo Bučar) (4-gl.)
Pastirc pa pase ovce tri (Danilo Bučar) (4-gl.)
Po cestə pa an liəp marš hre (Rado Simoniti) (3-gl.)
Po cestə pa an liəp marš hre (Janez Močnik) (3-gl.)
Pod ankičem postajava (Luka Kramolc/Egi Gašperšič) (4-gl.)
Pojdam v Rute (Matija Tomc) (3-gl.+solo)
Pojdam v Rute (Danilo Bučar) (4-gl.)
Pojdam v Rute (Zdravko Švikaršič/Lajko Milisavljevič) (4-gl.+vod. glas)
Pšenička na polju že zori (Egi Gašperšič) (3-5-gl.)
Pršva je ta luba vəhred (Janez Močnik) (3-gl.)
Puəbə pojo (Luka Kramolc) (4-gl.)
Se že svita, bo den (ljudsko večglasje) (4-gl.)
Saj səm praviv mnogokrat (Eduard Oraže) (4-gl.)
Səm še mihna bva (Luka Kramolc) (4-gl.)
Snočkaj səm se kujava (Janez Močnik) (4-gl.)
So še rožce v hartəlnu žavovale (Jože Leskovar) (4-gl.)
Šocej, moj gsel (Oskar Dev/Lojze Lebič) (4-gl.)
Štirje fantje špilajo (Janez Močnik) (4-gl.)
Tadle za jizaram (Janez Močnik) (3-gl.+solo.)
Ta druməlca je zvomlana (Radovan Gobec) (4-gl.)
Tako tiho jo je prcaplov (Janez Močnik) (4-gl.)
Ta zima že zapušča nas (Matija Tomc) (4-gl.)
Te pavər pa hrahovco seje (Edi Gašperšič) (3-gl.)
Te pavər pa hrahovco seje (Jože Leskovar) (4-gl.)
Vuštnejša ja ni (Slavko Mihelčič) (4-gl.)
Žavbrna dečva je v liəšənče šva (Egi Gašperšič) (5-gl.)
Z nobenim purgarjam (Jože Leskovar) (4-gl.+solo)

Mladinski zbori (tri in večglasje)
Naslov za mladinske zbore
Boršti so vsi zelen (Janez Močnik) (3-gl.)
Čej so tiste stəzice (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Čej so tiste stəzice (Luka Kramolc) (3-gl.)
Čej so tiste stəzice (NN) (3-gl.)
Čiər so včasə bəle (Janez Močnik) (3-gl.)
Da bi biva liəpa vura (Emil Adamič) (3-gl.)
Da bi biva liəpa vura (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Dva puəba sta pəršva (Luka Kramolc) (3-gl.)
Jes bə rad cəhajnar biv (Luka Kramolc) (3-4-gl.)
Jes bə rad cəhajnar biv (Tadeja Vulc) (3-4-gl.)
Je dro vuštno poletə (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Je pa juh u pečiəh (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Jes səm an kmetovski ovčar (Jožef Lipold) (Luka Kramolc) (3-gl.)
Kadar Zila noj Drava (Miro Kokol) (3-gl.)
Kadar pojdeš k žovnirjem (France Cigan) (3-gl.)
Ko ptičica səm spiəvlava (Janez Močnik) (3-gl.)
Ko se vdajava boš (France Cigan) (3-gl.)
Liəpa vura, sunce sije (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Mi smo pastircə (Lajko Milisavljevič) (3-gl.)
Moja kosa je križavna (Janez Kuhar) (3-gl.)
Na hribrc bom stopov (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Nmav čriəz jizaro (P. Košat) (Franc Treiber/Emil Adamič) (3-gl.)
Nmav čriəz jizaro (P. Košat) (Franc Treiber/Luka Kramolc) (3-gl.)
Oj, te mlinar (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Oj, te mlinar (Silvester Mihelič) (3-gl.)
Pojdam v Rute (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Pojdam v Rute (Ciril Pregelj) (3-gl.)
Pojte, drobne ptice (Lajko Milisavljevič) (3-gl.)
Prelubə moj sosad (Lajko Milisavljevič) (3-gl.)
Pršva je ta luba vəhred (Vilko Ukmar) (3-gl.)
Pršva je ta luba vəhred (Luka Kramolc) (3-gl.)
Prinesite, kar mate(Andrej Šuster-Drabosnjak)(Lajko Milisavljevič)(3-gl.)
Puəbə pojo (Jurij Gregorc) (3-gl.)
Se že svita, bo den (ljudsko večglasje) (3-gl.)
Rožekarjə mi (Janez Močnik) (3-gl.)
Səm hódov po gmajnə (Anton Nagele) (3-gl.)
Tak lijpa bə bva (France Cigan) (3-gl.)
Tam stoji huta Davidova (Lajko Milisavljevič) (3-gl.)
Ta zima že zapušča nas (Ciril Pregelj) (3-gl.)
Ta zima že zapušča nas (Luka Kramolc) (3-gl.)
Juhe, juhe, juhe! Vigred … (Ciril Pregelj) (3-gl.)
Vigred prihaja (Janez Močnik) (3-gl.)
Vuštnejša ja ni (Jože Leskovar) (3-gl.)
Vuštnejša ja ni (Matija Tomc) (4-gl.)
Z nobenim purgarjam (Jurij Gregorc) (3-gl.)

Mladinski zbori s spremljavo (2 - 3-glasje z inštrumentalno spremljavo)
Naslov za mladinske zbore
Čej so tiste stəzice (Pavle Kalan) (2-gl.+kl.)
Čej so tiste stəzice (Slavko Mihelčič) (2-3-gl.+kl.)
Čej so tiste stəzice (Maks Strmčnik) (2-gl.+kl.)
Nmav čriəz jizaro (Primož Košat) (F. Treiber/Stanko Prek) (2-gl.+kit.)
Ljuba vigred se rodi (Ciril Pregelj) (2-gl.+kl.)
Pastirc pa pase ovce tri (Jožef Lipold) (Danilo Švara) (2-gl.+kit.)
Pastirc pa pase ovce tri (Jožef Lipold) (Stanko Prek) (3-gl.+kit.)
Vəhredəč v te hujšam delə (Luka Kramolc) (2-gl.+kl.)
S hiše pavər vzigni se (Luka Kramolc) (3-gl.+citre)
Ta zima že zapušča nas (Luka Kramolc/Pavle Kalan) (2-gl.+kl.)

Priredbe in obdelave rožanskih ljudskih-po abecedi začetnega verza (MiG)
Priredbe in obdelave rožanskih ljudskih-po abecedi skladateljev (MiG)

Cena: € 26,- +poštnina

Gašperšič Egi

Monografija Egija Gašperšiča, prežeta z ljubeznijo do glasbe in koroške ljudske pesmi obsega kar 244 izbranih skladb iz 50-letnega ustvarjalnega obdobja. Gre predvsem za bogato zakladnico vokalne, pa tudi instrumentalne glasbe. Štiri knjige skladb spremlja zvezek z besedili, kjer spoznamo življenje in razvejano glasbeno delovanje Egija Gašperšiča, ki z omenjenimi skladbami nagovarja zares široko paleto glasbenikov izvajalcev, od pevcev in instrumentalistov za solistično in komorno muziciranje, pevskih pedagogov, učitelje in učence glasbenih šol, zborovodje, posredno pa tudi vsakovrstne sestavljavce kulturnih sporedov.

GAŠPERŠIČ, Egi
  Kaj vam pa jaz povem [Glasbeni tisk] : izbrane skladbe / Egi Gašperšič ; [urednik Tomaž Faganel]. - 1. izd. - Celovec : Krščanska kulturna zveza : Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, 2022

Vsebina:
I: Izvirne skladbe
II: Prestavitve izvirnih vokalnih skladb drugih skladateljev
III: Priredbe ljudskih
IV: Inštrumentalne skladbe

Cena: € 60 +poštnina

ISBN: ISMN 979-0-000-00252-4

Kernjak Pavle in Miro

je zbirka posvetnega zborovskega opusa Očeta Pavleta
134 skladb (med njimi je 65 izvirnih - 45 na lastna besedila; 56 je ljudskih pesmi in 14 drugih priredb)
in sina Mira, ki je ustvaril 12 skladb (7 pesmi na lastna besedila, 2 na tuja in v treh je prisotna ljudska pesem).
Uredil: Ivo Jelerčič

Izdala: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Ljubljana
Založnik: Mohorjeva družba, Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2009

Cena: € 27,- +poštnina

Kernjak Pavle in Miro

so zbrane duhovne pesmi: zborovske za različne namene (11 pesmi),
spremenljivi mašni deli (3),
zapisi duhovnih napevov (16) in
skladbe s spremljavo (4).
Zbirki bosta dosegli svoj namen, če bodo zbori segali po njih in Kernjakove pesmi z veseljem prepevali.
Uredil: Ivo Jelerčič

Izdala: Krščanska kulturna zveza v Celovcu, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Ljubljana
Založnik: Mohorjeva družba, Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2009

Cena: € 16,- +poštnina

Sketelj Polona

Raziskava slovenskega knjižnega trga na južnem Koroškem v Avstriji

KKZ - SNI Urban Jarnik, Celovec 1996

Cena: € / +poštnina

Pernat Janez

uredila: Marija Makarovič

KKZ, Celovec 2007

Cena: € 22,- +poštnina

ISBN: 987-3-7086-0237-0

Hartman Milka

1. Piščal (MePZ Sele)
2. Mi pevci (MoPZ “Foltej Hartman” Pliberk)
3. Davi (Vokalna skupina “Pet in tri”, Št. Lipš)
4. Nekoč (Globaški oktet, Globasnica)
5. Mojim rožcam vodice (MePZ Radiše), solo: Nadika Lampichler
6. Ta cerkvica šmarješka (MePZ “Gorotan”, Šmihel)
7. Davi (MoPZ “Valentin Polanšek”, Obirsko)
8. Nebo, oko in jezero (MePZ Gallus, Celovec), solo: Mirjam Kampuš
9. V kresni noči (MoPZ “Franc Leder Lesičjak”, Šteben), solo: Štefan Gregorič
10. Noč čarobna (MePZ Gallus, Celovec)
11. Ah, ne jokaj (ŽePZ Dunaj)
12. Mati (MePZ Sele)
13. O Marija, mati mila (MePZ Gallus, Celovec)
14. Bandrovka (MoPZ “Valentin Polanšek”, Obirsko)
15. Slovo (MePZ Gallus, Celovec), solo: Sara Gabriel
16. Libuški sejem (MoPZ “Kralj Matjaž”, Libuče)
17. Mrak (MePZ “Podjuna-Pliberk”)
18. Jesenska setev (MePZ “Rož”, Št. Jakob)
19. V pregnanstvu (MePZ “Podjuna-Pliberk”)
20. Žito valovi (MePZ Dunajskih študentov, Dunaj)
21. Vinski brat (Oktet Suha), solo: Jokej Logar
22. Vihar srca (Vokalna skupina VOX), solo: Traudi Katz-Lipusch
23. Duamač utrinek (Pevsko-instrumentalna skupina “Drava” , Žvabek)
24. Moj pevec (Tercet Hartmann, Celovec)
25. Odmrli list (Tercet Hartmann, Celovec )
26. Moj dom (Tercet Hartmann, Celovec)
27. Zmirom moram bondrati (MePZ “Danica”, Št. Primož)
28. O Podjuna (MePZ “Podjuna-Pliberk”)

Krščanska kulturna zveza je v spomin na pesnico libuškega puela - ob 102. obletnici njenega rojstva - pripravila zgoščenko z njenimi pesmimi in napevi v izvedbi zborov od Podjune do Roža. K sodelovanju so bili povabljeni koroški zbori, ki pojejo Milkine pesmi, katere je uglasbilo, harmoniziralo ali priredilo izredno veliko število glasbenikov. Pobudo je sprožil Nužej Tolmajer in prevzel tudi organizacijo snemanj. Bojazen, da se ne bo vključilo zadostno število zborov in da ne bo dovolj posnetkov, se je sprevrgla v nasprotje. Število zborov in posnetkov je krepko preseglo prostor in čas ene zgoščenke. Zato se neprijetnemu izločanju ni bilo mogoče izogniti. Tudi tokrat smo se ravnali po enakih načelih kot pri pripravi Milkinih pesmaric, ko smo se domenili, da bomo pesmi in napeve zbirali - ne pa “izbirali”. Obdržali smo posnetke vseh sodelujočih zborov, izločili pa nekaj pesmi tistih zborov, ki so posneli več pesmi istega skladatelja. Tako je na zgoščenki 28 pesmi 20-ih skladateljev.
Milkine pesmi in napevi so pritegnili 38 skladateljev, ki so harmonizirali ali priredili oziroma uglasbili njene pesmi. Marko Bajuk je prvi harmoniziral njene dekliške pesmi leta 1934. Istega leta je bil na Prevaljah rojen skladatelj akademik Lojze Lebič. Med skladatelji Milkinih pesmi so številni mladi sodobni ustvarjalci, npr. Engelbert Logar, Roman Verdel, Štefan Thaler in najmlajša med njimi - obetavna Katarina Hartmann, Milkina pranečakinja. To je obet in obljuba, da bodo Milkine pesmi še dolgo živele med Slovenci na Koroškem in po svetu.
Slovenski skladatelj Matija Bravničar je zapisal: “Kvaliteta dela sicer ni odvisna od preproste ali zamotane osnove, vendar je preprostost v umetnosti tista vrednota in čar, ki nas vedno znova osvaja in nam zapušča občutek veličine in suverenosti nad kompliciranostjo. Vse velike resnice in vse tehtne misli so preproste, tako tudi vse velike umetniške tvorbe, ki že desetletja in stoletja svetijo rodovom. Preprostost v umetnosti je vzvišena nad zgolj čutnim in nad vsem, kar bi kalilo čistost njenega izraza in oblike.”

Tone Ivartnik

KKZ, Celovec 2004

Cena: € 15,- +poštnina

Iniciativa »Slovenščina v družini« je skupaj s KPD Drava izdala zgoščenko s pripovedkami v podjunskem narečju. Katoliško prosvetno društvo Drava je po zasnovi predsednika Lenarta Katza pripravilo pet pripovedk za otroke in odrasle v pristnem slovenskem podjunskem narečju. Pripovedke, ki so bile posnete v studiu Voxon ARS, so pripovedovali člani Okteta Suha, sodelavci KPD Drava, članice PIS Žvabek in člani igralske skupine iz Pliberka. Ena pripovedka pa je izpod peresa Sabine Buchwald. Glasbeni okvir: Oktet Suha, PIS Žvabek, MoPZ Kralj Matjaž.
Zgoščenka predstavlja živo besedno dediščino iz Podjune ter opozarja na lepoto in globlji pomen domačega narečja.
Zgoščenko lahko kupite pri KPD Drava, pri Krščanski kulturni zvezi in v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu.

Cena: € cena 12 evrov +poštnina

Krst pri Savici je obsežna epsko-lirska pesnitev, ki jo je v drugi
polovici leta 1835 napisal slovenski romantični pesnik France
Prešeren in z njo postavil Slovencem trajen pesniški spomenik.
Krst pri Savici je deveti recitalski projekt Janka Krištofa, ki ga
posveča spominu na svojega pokojnega očeta in na pokojno
podpredsednico farnega sveta v Bilčovsu Ani Reichmann.

Glasbena spremljava in avtor glasbe: Tonč Feinig
Režija: Aleksander Tolmaier

Izdajatelj in založnik: Krščanska kulturna zveza
Posnel: Tončtone Productions
Produkcija: CSM Production, Wien
Vse pravice pridržane.
© 2018 tončtone records
(Tonski posnetek)

Cena: € 12 +poštnina

Dr bə Zila kna biva - zbirka pesmi z Zilje sozaložnik Krščanska kulturna zveza, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Kulturno društvo Mohorjan na Prevaljah, Mohorjeva založba in JSKD.

Opis: V zbirki je zapis skoraj 400 eno- do štiriglasnih napevov iz Zilje (delno z vplivi iz Roža), ki jih je Lajko Milisavljevič posnel v raznih krajih Zilje, Podkloštru in Bekštanju v obdobju 1969 - 1999. Vsebinsko so to ohcetne pesmi, pesmi o ljubezni, delu in poklicih, vojaškem stanu, domačih krajih in ljudeh, žegnanjske, za veselo družbo in šaljivke, o žalovanju in minljivosti, nabožne, kolednice, pripovedne in otroške pesmi. Zbirka je dragocen vir za zborovodje, ki bi radi popestrili svoje sporede z izvedbami ljudskega eno- ali večglasja, pa tudi za skladatelje, ki iščejo napeve za zborovske priredbe.

Leto izdaje 2014
Število strani 509

Cena: € 36 +poštnina

Makarovič Marija

duhovnik, publicist, literat, urednik mesečnika “Druzina in dom”
in dolgoletni predsednik Krščanske kulturne zveze in človek,
ki je s svojim vsestransko ustvarjalnim delom
za kulturni blagor koroških slovencev zaznamoval
drugo polovico dvajsetega stoletja. 
Nekaj spoštljivih besed o gospodu župniku Lovru Kaslju, ki je živel po načelu: »Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«

Z gospodom Lovrom Kasljem, hodiškim župnikom, sva se dogovorila za skorajšnji daljši pogovor o njegovem življenju in delu, ko se je 4. marca 2001 v Koncertni hiši v Celovcu s številnimi drugimi koroškimi Slovenci in njihovimi prijatelji udeležil 29. koncerta KOROŠKA POJE.
V tistem času sem sicer še na Obirskem zapisovala življenjsko pripoved župnika Tolmaža Holmarja. Zapisovanje pa se je zavleklo dlje, kot sem načrtovala. Zato sva se prvikrat srečala z gospodom Kasljem šele poleti leta 2002. Kar nekaj tednov sva se po nekaj ur pogovarjala v hodiškem župnišču, kjer je bilo, vsaj meni, tudi v času visokega poletja prijetno ogrniti kakšno zimsko oblačilo v bran pred hladom, ki je vel iz debelih zidov.
Med najinim pogovorom o njegovem življenju in delu sem nekajkrat pomislila na Boetiusov stavek: »Če nimaš lastnega sijaja, te sijaj drugih ne bo osvetlil.« Spomnila pa sem se tudi lastnega spoznanja, ki se je oblikovalo v dolgih letih ob stiku z različnimi ljudmi: So ljudje, moški in ženske, mladi in stari, lepi in manj lepi, bogati in manj bogati, vplivni in tudi ne, izobraženi in tudi ne, ki si na vse načine prizadevajo, da bi dajali vtis »pravega gospoda, prave gospe«, pa se jim vsa prizadevanja izjalovijo, ker ne obvladajo kulture jezika, kulture obnašanja, kulture odnosa do ljudi.
V pogovorih s hodiškim župnikom Lovrom Kasljem, ki je na pragu devetdesetih let vseskozi jedrnato, pretehtano, obvladano in v blagodejno lepi slovenščini odgovarjal na moja vprašanja, sem morala pač priznati, da se pogovarjam s človekom, ki mu je bil od rojstva dan lastni sijaj in ki se mu nikoli v življenju ni bilo treba truditi, da bi dajal videz gospoda, ker preprosto je »gospod« v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Gospod, o katerem sem že po prvem pogovoru zaslutila, da mu knjiga o njegovem življenju popolnoma nič ne pomeni, pa je kljub temu prijazno, vljudno in s premislekom sodeloval v najinem pogovoru, se trudil z dokumentiranjem fotografij in različnega drugega gradiva. A se vendar ni samo trudil. Ob nekaterih s fotografijami obnovljenih spominih se je prav iskreno razveselil in kar nekam mladostno razvnel, ko je govoril o tem ali onem sošolcu, profesorju, sobratu in drugih ljudeh, s katerimi je bil prihajal v stik. Naj je bilo to še doma v njegovi rojstni Stari vasi, zafarani Grebinjskemu Kloštru, ali pa kasneje, ko je bil gimnazijec, bogoslovec, duhovnik, urednik Družine in doma in predsednik Krščanske kulturne zveze.
V najinih pogovorih pa sem morala tudi ugotavljati, da je ob svojem duhovniškem poklicu vseskozi zavzeto in neomahljivo živel in deloval za slovenstvo.

Lovro Kaselj je že kot otrok spoznal, da živi v okolju dveh različnih jezikovnih svetov in s to različnostjo povezanih medsebojnih odnosov ali kot sam pravi v svoji avtobiografiji: »V šoli je bil nemški, doma slovenski svet ... Vseeno sem že kot otrok občutil nemško sovražnost. Čutil sem, da me nemški sošolci odklanjajo. Ko sem bil v četrtem razredu ljudske šole, so nekateri nemški sošolci vse, ki smo bili Slovenci, prav zavestno zmerjali s čuši ...«
Ob podobnih bridkih spoznanjih, ki so ga Slovencem sovržni starši sejali v srca svojih otrok,se je moral že v mladih letih odločiti – vsekakor ob zgledu narodnostno zavednih staršev – ali bo ostal Slovenec ali ne. »Prišel je pač dan, ko si se vprašal, kaj si, kdo si. Odgovoril sem si, da sem Slovenec. Zaslomba mi je bila družina.«

Lovro Kaselj se je rodil leta 1913, torej leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, ki jo je poznal samo iz pripovedovanja, in sedem let pred plebiscitom, ko je poplebiscitni čas v njegovo otroško dušo vtisnil neizbrisne spomine nemčurskega sovraštva do zavednih Slovencev ali kar Slovencev nasploh.
V njegovi rojstni Stari vasi pri Grebinju in tudi v sosednjem Grebinjskem Kloštru so govorili slovensko vsaj še med svetovnima vojnama, ne pa tudi v sosednjem Grebinju, kjer je bil z redkimi izjemami pogovorni jezik nemški.
Kasljeva, po domače Foštelnova družina, je slovela kot družina zavednih Slovencev. Slovensko narodnostno zavednost, ki je vzkalila in se kalila ob očetu in materi in tudi v odporu do sovražnega nemčurskega okolja, je Lovro samoumevno gojil, utrjeval in izpričeval tudi kasneje kot duhovnik, kot pesnik in publicist v visokem slovenskem knjižnem jeziku, kot urednik Vere in doma oziroma Družine in doma in kot predsednik Krščanske kulturne zveze. Prav tako samoumevno je govoril v domačem podjunskem ali rožanskem narečju z domačimi in s farani, kjer koli že je služboval.

Nekako do druge svetovne vojne so imeli velik, če že ne edini vpliv na morebitno nadaljevanje šolanja nekaterih kmečkih in delavskih otrok tudi na Koroškem predvsem ljudskošolski učitelji in domači duhovniki. Nemalokrat je bila prav njihova zasluga – če so ugotovili, da je otrok dovolj bister za gimnazijo – da so predlagali otrokovim staršem, naj mu omogočijo nadaljnje šolanje. O tem priča tudi Kasljev primer: »Mene in potem tudi očeta je nagovoril za nadaljnje šolanje gospod kaplan Franc Pirker v Grebinju. Bil je Nemec iz Labotske doline.«

Na gimnaziji se je Lovro prvikrat resneje zavedel, da se mora poglobiti v učenje slovenskega jezika. Na to njegovo odločitev je sicer nehote vplival profesor slovenščine dr. Hans Widder iz Borovelj. Osramotil ga je pred vsem razredom, ko je prebral njegov prosti spis, v katerem je bilo očitno, da ni razumel naslova naloge. »Pač ni bil toliko psihologa, da bi me razumel, marveč je vse moje oslarije prebral pred celim razredom. Zelo sem bil prizadet ... Zaklel sem se, da se bom vpregel v voz. Za cilj sem si postavil, da postanem v slovenščini tako popoln kot v nemščini ...«
Po končani gimnaziji so prijatelji vabili mladega Lovra, naj nadaljuje študij na Dunaju. Sam je uvidel, da ga starši ne bi mogli vzdrževati, po drugi strani pa tudi ne bi želeli, da bi šel študirat na Dunaj, kar so mu tudi odločno povedali: »Zato te nismo podpirali na gimnaziji, da bi šel študirat na Dunaj.« Tako se je 1934. leta vpisal na filozofijo in teologijo takratnega bogoslovja v Celovcu.
Šele proti koncu študija se je odločil, da bo postal duhovnik. O morebitnih dilemah, postati duhovnik ali ne, se ni pogovarjal s kolegi. »Odločiti se moraš sam.«

V duhovnika je bil posvečen v kraju St. Georgen am Längsee/Št Jurij ob Dolgem jezeru, kamor so med vojno preselili iz Celovca bogoslovce oziroma študij teologije. Novo mašo je obhajal v domači fari v Grebinjskem Kloštru leta 1939. Potem je spočetka kot kaplan, kasneje pa kot provizor in župnik služboval v Slovenjem Plajberku, Šmarjeti v Rožu, Št. Jakobu v Rožu, Pliberku, na Pečnici, v Št. Vidu v Podjuni in Hodišah.

Obdobje »hitlerije« je preživel nekaj časa v Pliberku, večinoma pa na Pečnici. Čeprav je bilo zaukazano: »Kärntner spricht deutsch!« se je s pečniškimi farani pogovarjal slovensko. To je bil čas, ko je bilo prepovedano tudi petje slovenskih cerkvenih pesmi pri bogoslužju. S pliberško organistinjo Pavlo Silan sta tako rekoč salomonsko rešila slovenske pesmi pred prevajanjem v nemščino, ker jih je Kaselj raje kot v nemščino – kar se je splošno dogajalo – prevedel v latinščino.
Kaselj je najdlje opravljal svojo duhovniško službo v Hodišah. Celih petdeset let.
Ko je leta 1952 prevzel faro v Hodišah, je čutil veliko razliko v primeri s prejšnjo šentviško faro v Podjuni ali kar s Podjunčani. V Podjuni je še vladala slovenska zavest. Tudi mladina je bila zagnana za kulturno delovanje. V cerkvi ni bilo treba spregovoriti niti ene nemške besede, ker so vsi farani govorili slovensko. Narodna zavednost je bila veliko bolj razvita in očitna kot v Hodišah, kjer je razvoj turizma še pospeševal to stanje. Danes v Hodišah le še redkokje govorijo slovensko, po Kasljevi zaslugi pa še vedno pojejo slovensko.
Župnik Kaselj se je kljub očitnemu prevladovanju ponemčenih Slovencev dobro počutil v Hodišah. S farani je bil vedno v dobrih odnosih. »Tukaj v Hodišah je še precej družin, pri katerih se počutim kot doma. Te družine so tudi steber farnega življenja.«
Na dobro počutje pa je nedvomno vplivala tudi njegova nadvse skrbna sestra Mici, ki mu je gospodinjila že v Št. Vidu.

Vseeno se je občasno odtegnil domačemu udobju in odšel na potovanje, sprva kar s svojim motorjem »Puch-Rollerjem«. V nekatere kraje se je večkrat vračal in vedno znova občudoval tamkajšnje umetniške stvaritve.

Vse kaže, da mu je bila najbolj pri srcu Italija in med njimi mesta Firence, Milano, Assisi. Mudil pa se je tudi v Švici, na Portugalskem, Madžarskem, v severni Nemčiji in v Jugoslaviji. »Občudoval sem tamkajšnjo stavbno dediščino in likovne stvaritve ... Še vedno rad občasno pregledujem knjige in kataloge, ki sem jih prinesel s potovanj in podoživljam čudovite stvaritve kiparjev, slikarjev in arhitektov.«
Njegovi, deloma tudi v tej knjigi objavljeni članki o deželah in krajih, ki jih je obiskal, tako rekoč vriskajo od radosti, da jih je lahko videl in občudoval,

Lovro Kaselj vsekakor ni bil človek, ki bi zadostoval samemu sebi. V svojem dolgem in vsestransko ustvarjalnem življenju je srečal veliko ljudi. Z nekaterimi pa ga je družilo prijateljstvo, ki je temeljilo na razumevajočem in tudi na spoštljivem medsebojnem odnosu.

Med pogovorom o njegovem devet let starejšem prijatelju dr. Janku Mikuli se je čutilo, da sta si bila blizu po načinu razmišljanja, ki se ni ukvarjalo z nepomembnimi rečmi. Kljub nekakšni Mikulovi neprikriti vzvišenosti in večnemu nemiru in nezadovoljstvu, ki ga je podžigala želja uiti v širni svet – kar se mu je nazadnje tudi posrečilo – ga je Kaselj cenil zaradi njegovega iskrega razmišljanja, znanja in ne nazadnje tudi pikrega humorja.
S slikarjem Wernerjem Bergom pa ga je vezalo veliko medsebojno spoštovanje, čeprav sta se le redko srečala. O tem pričajo tudi naslednje Kasljeve besede. »Malo pred njegovim povsem nepričakovanim in tihim odhodom s tega sveta, sva se srečala v Celovcu. Med pogovorom mi je mimogrede omenil, da mi je v Mohorjevi knjigarni v Celovcu pustil svojo sliko za poklon. Na sliki, ki visi v moji sobi, je Bergovo posvetilo: Zu Lorenzi für Hochw. Herrn Pfarrer Lovro Kassl in Herzlichkeit und Hochschätzung: W. B. Rutarhof, Weinachten 1977. Vsekakor sem bil presenečen nad njegovim poklonom, ki pa mi je pomenil nekakšno priznanje duhovne sorodnosti. Čeprav sva se tu in tam srečala, se nikoli nisva spuščala v kakšne osebne pogovore. Čutil pa sem, da vlada med nama medsebojno spoštovanje. Ob njegovi smrti sem bil resnično pretresen. V njegov spomin sem napisal članek Werner Berg – slikar našega človeka.«

Lovro Kaselj je bil in je še vedno predan svojemu slovenskemu maternemu narečju in slovenskemu knjižnemu jeziku, čeprav zavidljivo obvlada tudi deželni nemški jezik. Svojo predanost slovenščini je vedno znova izpričeval s svojo odlično govorno in pisno knjižno slovenščino. Tudi zato je bilo samoumevno, da je bil predlagan in izbran za urednika mesečnika Vere in doma, ki se je pod njegovim uredništvom kmalu preimenoval v Družino in dom. Nekaj časa je bil urednik že v študentskih letih, čeprav tedaj po obliki, ne pa tudi po vsebini skromnega in na roke napisanega glasila slovenskih bogoslovcev, imenovanega Bratoljub. Tako kot nekateri drugi bogoslovci je tudi Kaselj – tako je podpisan pod prispevki – v Bratoljubu pridno objavljal. ( Vsi v Bratoljubu objavljeni prispevki in nekatera druga Kasljeva dela so uvrščeni v pričujoči knjigi v poglavje IZBRANA DELA LOVRA KASLJA.)

Ko je prevzel uredništvo Vere in doma, je najprej dosegel spremembo naslova v Družino in dom in tudi spremembo vsebine. Zakaj o verskih rečeh je bil govor v Nedelji, Družina in dom pa naj bi bila namenjena tudi posvetnim temam, ki zadevajo tako družino kot dom, v katerem živi družina. Ko je bil urednik, res ni držal rok križem. V vsaki številki najdemo tudi po en njegov članek. Sprva se je podpisoval s kraticama LK, kasneje pa z LKH, včasih pa tudi s polnim imenom Lovro Kaselj. Poleg tem, ki so se nanašale na cerkvene praznike, se je premišljeno loteval tudi takšnih, s katerimi je skušal ohranjati vedno bolj opazno zamirajočo narodnostno zavednost.
V najinem pogovoru je večkrat poudaril: »Meni je šlo vedno in povsod le za slovensko narodno stvar. V tem kontekstu sem skušal imeti načelni odnos do doma, do naroda in zlasti do kulturne dejavnosti med našimi ljudmi, med našim ljudstvom. Bolj kot politika, ki nikoli ni bila enotna, se mi je zdela pomembna kultura, celovita prosveta, ki vzdržuje narod. Vsekakor je pozitivna politika pomembna za narodov obstoj. Zakaj politika je življenje. Toda pozitivna politika, ki gradi in ne podira! Zato je boj za oblast, ki se razvnema med koroškimi Slovenci, prav smešen pojav. Nam gre za obstoj na pravični osnovi. Slovenec pa se je že navadil v javnem življenju, da vedno stopa v drugo vrsto. S tem je že a priori manj vreden. ›Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.‹ S tem izrekom je vse povedano. Tudi mi nikoli ni bil všeč pojem ›manjšina‹. Ta pojem nas minimira, ker zreducira Slovence na skupinico. Mi smo narodna skupnost, ki se trudi za svoj obstoj.«
V času, ko je bil urednik Družine in doma, so z njim navezali stike tudi mladi in danes znani koroški izobraženci. Med njimi Florjan Lipuš in Erik Prunč. Iz vsebine ohranjenih pisem vsaj posredno razberemo, da sta videla v Kaslju človeka, ki je pripravljen pomagati mladim ljudem na poti k izpolnitvi njihovih ustvarjalnih želja. O tem pričajo tudi njuni v Družini in domu objavljeni prispevki.
Medtem ko je vse do danes ostal v dobrih stikih z dr. Prunčem, profesorjem na graški univerzi, pa so se – kot sam mimogrede omenja – njegovi odnosi z zdaj uveljavljenim pisateljem Lipušem skrhali. Pač po načelu: Tempora mutantur ...

Kaslja so že v študentskih letih radi izbrali za predsednika. Bil je predsednik Akademije slovenskih bogoslovcev. Leta 1971 je bil izvoljen za predsednika Krščanske kulturne zveze (KKZ), ki ji je predsednikoval do leta 1983. Ljudje pač predlagajo in izberejo človeka,o katerem so prepričani, da je sposoben dobro, vzajemno in razumno opravljati zaupano delo. Kaselj ni nikoli razočaral. Z razumevanjem in odgovornostjo je podprl vsak predlog, ki je prispeval k širjenju slovenske kulture med ljudi.

Med dvanajstletnim predsednikovanjem Krščanski kulturni zvezi se je Kaselj zavzeto trudil za vsestransko kulturno delovanje. V svoji pripovedi je večkrat poudaril, da je imel tudi v času njegovega predsednikovanja vse zasluge za razvoj KKZ njen prizadevni in uspešni tajnik KKZ Nužej Tolmajer. (V tej knjigi je Tolmajer opisal čas, ko sta vzorno sodelovala s predsednikom Lovrom Kasljem.)
Odborniki ali sodelavci so predlagali številne nove dejavnosti in programe in jih tudi uresničili z veliko moralno podporo in razumevanjem predsednika Lovra Kaslja. Naj navedemo vsaj glavne med njimi, ki se izvajajo še danes, z letnico začetka delovanja: KOROŠKA POJE (1972), Mladinsko in lutkovno gledališče (1974), Glasbena šola (1978), Tischlerjeva nagrada (1979), Družinsko petje (1981), Srečanje koroških vižarjev (1981), Narodopisni oddelek (1983), Einspielerjevo nagrado (1988).
Sodelavci KKZ so se lotevali novih dejavnosti temeljito in premočrtno. V zvezi s prizadevanji za ustanovitev Glasbene šole je bila sprejeta na občnem zboru 15. oktobra 1977 t. i. Resolucija, ki sta jo pripravili obe krovni kulturni organizaciji. O tem je bil objavljen v Našem tedniku članek »Glasbena šola skupna in za vse«.

Gospod Kaselj je bil odličen pridigar in slavnostni govornik ne samo v času, ko je bil predsednik Krščanske kulturne zveze (1971 do 1983), marveč že v šestdesetih letih in tudi potem, ko je oddal predsedstvo v KKZ.

Starejši in mlajši ljudje se ga spominjajo kot odličnega govornika, ki je z velikim govorniškim darom predstavil vsakokratni, skrbno pripravljeni govor ali pridigo. Ali kot je rekel prof. Jože Wakounig: »Vsebinsko in jezikovno je bil eden najboljših pridigarjev.« Gospa Marinka Inzko pa je povedala, da so se ga v osemdesetih letih, ko je hodil na tiho nedeljo maševat in spovedovat v Sveče, ljudje vsakič razveselili prav zaradi njegovih zavzetih pridig.
Kot slavnostnega govornika ga srečamo pri šolskih sestrah 23. novembra 1951 na proslavi 50-letnice Narodne šole in delovanja šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu. Tedanji spominski album priča, da je napisal tudi večino veznih besedil, ki so jih izvajale gojenke. 6. maja 1965 je spregovoril na sklepni prireditvi gospodinjske šole v Št. Jakobu, leta 1978 ob 70-letnici Narodne šole v Št. Petru in leta 1980 na sklepni prireditvi šolskih sester v Št. Rupertu.
Kot predsednik KKZ je uvodoma govoril na občnih zborih organizacije in na proslavah obletnic pri krajevnih društvih. S svojimi vsebinsko bogatimi in jedrnatimi govori je uvajal vsakoletno prireditev KOROŠKA POJE. Spregovoril pa je tudi Tischlerjevim nagrajencem, med njimi leta 1983 slovenskim šolskim sestram in leta 1984 Milki Hartmanovi. Leta 1981 je bil slavnostni govornik ob blagoslovitvi novega doma v Tinjah, leta 1985 pa ob 50-letnici dr. Janka Zerzerja, tedaj že novoizvoljenega predsednika KKZ. Slavnostni govornik je bil tudi na različnih drugih prireditvah KKZ, na primer ob Družinskem petju na Radišah 26. aprila 1981. Kot predsednik KKZ pa se je z občuteno napisanimi govori poslovil leta 1974 od Luke Kramolca, dr. Joška Tischlerja leta 1979, leta 1980 od dr. Franca Sušnika in leta 1988 od Nika Kriegla.

Kaselj je tudi literat. V delu Slovenska beseda na Koroškem/Das slowenische Wort in Kärnten, ga sicer zaman iščemo med predstavniki slovenske besede. Še zdaj se čudim, kako je mogoče, da so ga kar trije uredniki – če upoštevamo, da ga je četrti urednik vsaj omenil med literarnimi ustvarjalci – preprosto prezrli. Če še tako iščem opravičilo za takšno sprenevedavo ravnanje pri kakšni osebni zameri ali bog si ga vedi kakšnih vijugastih kriterijih uredniškega izbora posameznih literarnih del, ga žal ne najdem. No ja, vsaj pisec knjige z delovnim naslovom Slovenec Slovencu volk bo imel pri roki »dokazno gradivo«.
Lovro Kaselj je razkril svoje prve literarne poskuse že pred drugo svetovno morijo, saj je prvo pesem V maju objavil v Bratoljubu za šolsko leto 1934/35, naslednje pesmi Krizanteme, Slovo, Božična sreča, Pomagaj nam, Binkošti, Molitev in Grešniki pa prav tako v Bratoljubu od leta 1935 do 1938. V istem listu slovenskih koroških bogoslovcev je napisal tudi svoja prva prozna dela. Predvsem kot pesnik in prevajalec pesmi iz nemščine v slovenščino je bogatil koroško literaturo skoraj vso drugo polovico 20. stoletja. Svojo neizpodbitno ustvarjalnost je usmerjal tudi v pisanje krajših in daljših dramskih besedil. Nekatera njegova publicistična dela so očitno pretkana z literarnim darom.

Ob številnih obveznostih, ki jih je imel kot duhovnik in v določenem obdobju tudi kot odbornik, urednik in predsednik, si je vzel čas tudi za pesniško ustvarjanje, ki so ga krojili različni vzgibi: doživljanje njemu tako ljube narave (npr. Cvetoči kostanj, Večerna zarja), podoživljanje praznikov njegovega otroštva (Koledniki) in vsekakor tudi intimna doživetja, ko je bil preprosto potrt in ga je odrešila pesemska izpoved (npr. Prošnja).
Rad je ustregel tudi ljudem, ki so se nanj obrnili, naj jim napiše pesem v spominsko knjigo (Vodilo), ob življenjskem jubileju (župniku Valentinu Weissu za 80. rojstni dan) ali pa v poslednji spomin za nagrobni kamen (npr. Ravnjakovi materi na grob).
Razen pesmi, ki so bile objavljene v knjigi »Sadovi večerne zarje«, hrani njihov avtor še precej neobjavljenih pesmi. Poleg slovenskih je tudi nekaj nemških, iz slovenščine v nemščino in iz nemščine v slovenščino prevedenih pesmi. Kaselj je prepesnil tudi več svetopisemskih psalmov. Po mnenju sobrata mag. Jožeta Ropitza je edini, ki je na podlagi knjige psalmov iz stare zaveze – vseh skupaj jih je petdeset – naredil pesmi za slovensko literaturo (petje psalmov v obliki kitic, kar je sicer stara nemška tradicija). Nekatere najdemo v pesmarici Slavimo Gospoda (npr. št. 437, psalm 22, in št. 435, psalm 28). Celo vrsto takšnih pesnitev je leta 1994 prepesnil na Ropitzevo pobudo. Nekatere od teh je Jože Ropitz uporabil za kantato Žena – mati (npr. psalm 8 – Bog, obdaja te svetloba).
Lovro Kaselj je prevedel Schubertovo Ave Marijo, op. 52, št. 6 (Ellens dritter Gesang, Hymne an die Jungfrau) aus Walter Scotts »Fräulein vom See«. Za pesmarico UNISONO (Ökumenische mehrsprachige Lieder der Christenheit, herausgegeben von der Internationalen Arbeitsgemeinschaft für Hymnologie – IAH) je napisal slovenski prevod psalma 98. Ko so leta 2001 iskali avtorja, ki bi to lastnoročno napisal za mednarodno razstavo v Belgiji, Jožetu Ropitzu kot posredniku v tej zadevi žal ni uspelo, da bi dobil holograf.
Kaslja odlikuje tudi pri prevodih pretanjen občutek za jezik, za njegove besedne odtenke, ki jih je prelil v njemu tako drago materinščino. Vsebina pesmi, ki jih je izbiral za prevajanje, pa ga tudi po tej plati označuje za humanista in človeka, ki je skušal razumeti tudi iskanja drugih ljudi.
Izbrane slovenske in iz nemščine prevedene pesmi objavljamo ne samo iz spoštovanja do Kasljeve ustvarjalnosti, objavljamo jih tudi zato, ker so resnični izraz avtorjevega čustvenega doživljanja in podoživljanja sveta, pa tudi zato, ker jih bodo bralci v resnici lahko razumeli in podoživljali.

Omenila sem že, da je Kaselj pisal tudi članke. Njegov prvenec Žrtvujoča ljubezen je bil objavljen v dveh nadaljevanjih v Bratoljubu za šolsko leto 1934/35. V Bratoljubu so sledili še drugi prispevki, med njimi Za novo leto, Pismo, Marija v življenju našega naroda, Naša naloga, Sveta zemlja mi domača, Slovenski izseljenci, Misli, Binkošti na vasi, Mi gremo naprej in Ob 50-letnici Levstikove smrti.
Predvsem v času svojega urednikovanja je pisal tudi v Vero in dom oziroma Družino in dom, pa tudi v druga glasila. Naj je pisal iz dolžnosti ali iz nekakšne notranje nuje – kot je sam ocenil vzroke svojega pisanja – so vsi njegovi članki človeško in večinoma tudi narodnostno angažirani.

O nagibih za pisanje je dejal: »Rad sem pisal in objavljal. Rekel bi, da mi je bila to neka notranja nuja ... Kot urednik Družine in doma sem pisal o različnih temah, od katerih so me nekatere spominjale na otroštvo, druge na vsakdanjo, narodnostno in drugo problematiko. Vsekakor pa sem skušal podpirati tudi družinsko narodno zavest. Zakaj družina je osnovna celica narodovega življenja.«
To je vsekakor zelo skromna avtorjeva ocena bogatega publicističnega opusa. Kaselj je v svojih člankih vedno znova izpovedoval svoj iskreni in pokončni odnos do slovenstva.

Bibliografija Kasljevih del in nekatera, prvikrat natisnjena vezna in dramska besedila, ki jih je napisal ali priredil za oder, pričajo, da ga je občasno zamikala tudi tovrstna ustvarjalnost.

Prva krajša besedila je napisal vsaj že v petdesetih letih 20.stoletja. Ponovno ga je zamikalo prirejanje za oder leta 1980, ko je na podlagi knjige dr. Pavleta Zablatnika Od zibelke do groba napisal Pesem od rojstva, igro v treh slikah, in Koroške terice. Leta 1981 je po romanu Der Gurnitzer pisateljice Dolores Vieser priredil za oder daljše dramsko delo z naslovom »Podkrnoški gospod«. Rokopis igre, ki še ni bila izvajana, objavljamo v pričujoči izdaji v upanju, da bo zamikala katerega od mladih koroških režiserjev in jo bo predstavil ljubiteljem odrske ustvarjalnosti.

Ko se je razvedelo, da pripravljamo knjigo o življenju in delu Lovra Kaslja, mi je marsikdo prijateljsko svetoval, da moram v svojem uvodu omeniti tudi Kasljevo premočrtnost, češ da je vedno naravnost, brez dlake na jeziku jasno in glasno povedal vsakomur, kar je v resnici mislil.

O tem sem se sama prepričala med branjem Kasljevih številnih člankov in govorov, pa tudi različnih dopisov in pisem, ki so shranjeni v njegovem arhivu in v arhivu KKZ. Zadevno gradivo priča, da ni slepomišil, kadar je branil svoja osebna stališča ali svoje ravnanje kot slovenski duhovnik ali kot predsednik Krščanske kulturne zveze. Pri tem se ni oziral, ali je bil naslovljenec član te ali one organizacije, uveljavljen pisatelj ali predstojnik. Vedno je ravnal tako, kot mu je narekovala vest. Še posebej ostro je nastopil tedaj, ko je bilo treba braniti prizadevanja ustanove, katere predsednik je bil, ali pa svoje versko in narodnostno prepričanje.

Hodiški župnik Lovro Kaselj, ki je gospod v pravem pomenu te besede, bi si vsekakor zaslužil še več spoštljivih in naklonjenih besed! Pa naj vseeno končam ta bežni pregled o njegovem obširnem delovanju. Prevzema me prijetna zavest, da sem v tej knjigi za vedno ujela življenje in delo slovenskega duhovnika, nazadnje župnika v Hodišah, publicista, vsestranskega kulturnega in narodnega delavca, predvsem pa pokončnega, zavednega in neomajnega koroškega Slovenca Lovra Kaslja. Čeravno sam meni, da je pomen njemu posvečenega dela le priložnost, »da se kaj ohrani za zgodovino koroških Slovencev«, je bilo moje neizpodbitno osebno vodilo predstaviti življenje slovenskega koroškega duhovnika Čedrmaca – izobraženca, ki se je med drugim vedno zavzemal za strpen dialog, se pravi dialog enakovrednih ljudi, in ki je z vsem svojim žitjem in bitjem obsojal enostranskost različnih -izmov, tudi klerikalizma v lastnih vrstah. Odločno ga je ocenil z besedami: »Klerikalizem nas je cepil. To je neka skrajnost, ki nikomur ne koristi. Klerikalizem ne pozna srednje poti. Prav tako kot je ne pozna komunizem. Mislim, da se slovenski koroški duhovniki ločimo od nazorov kranjske duhovščine. Na sončni strani Alp je bil v ospredju samo boj proti komunizmu, pri nas pa skrb za narodni obstoj. Zato nismo bili med seboj nikoli do skrajnosti skregani.«
Že zaradi navedene ocene klerikalizma, s katero se povsem strinjam, prav tako pa zaradi pokončnega, neomajnega slovenstva, ki ga je gospod Lovro Kaselj izpričeval na vseh ravneh, sem z velikim zadovoljstvom in odgovornostjo sprejela vabilo tajnika KKZ Nužeja Tolmajerja, da bi zapisala življenjsko pripoved hodiškega župnika Lovra Kaslja in uredila knjigo o njegovem življenju in delu.
Dela sem se – tako kot vedno – lotila z veseljem. Že med urejanjem knjige pa sem bila vedno znova hvaležna sodelavki Mariji Gruškovnjak. Vseskozi je zavzeto in nesebično sodelovala. Skrbno je sestavila bibliografijo, skenirala fotografije in vnašala popravke v gradivo, ki ga je z veliko prizadevnostjo in iznajdljivostjo zbral Nužej Tolmajer. Skrbno je prebral rokopis in prispeval tehtne pripombe, ki sem jih v celoti upoštevala. Naj se Gruškovnjakovi in Tolmajerju tudi na tem mestu prisrčno zahvalim, prav tako pa tudi dr. Francetu Vrbincu, ki je rokopis lektoriral in ga pripravil za tisk.

P. S.:
Dne 27. oktobra 2002 se je gospod Lovro Kaselj s poslovilno in zahvalno mašo poslovil od hodiških faranov in od svojega aktivnega dušnega pastirstva. Najdlje, pol stoletja, je deloval v Hodišah. Tam mu je požrtvovalno – vse do svoje nenadne bolezni – gospodinjila sestra Mici. Iz velike hvaležnosti ji zdaj brat Lovro nadvse požrtvovalno stoji ob strani, kot je med drugim z največjo spoštljivostjo v epilogu Lovru Kaslju napisal sobrat Jože Kopeinig, rektor Doma v Tinjah.

dr. Marija Makarovič

KKZ, Celovec 2003

Cena: € 25,- +poštnina

Hartman Milka

Milka Hartman, Marko Bajuk

“Dekliške pesmi med cvetjem in v soncu” Pod tem naslovom je zajeta prva objavljena literarna žetev naše vzorne kulturne delavke Milke Hartman. V tej zbirki predstavljene pesmi je sama zložila in zapela, Marko Bajuh pa jih je harmoniziral. Ob njej so se pred šestdesetimi leti navduševala mnoga slovenska dekleta, posebno udeleženke številnih Milkinih gospodinjskih tečajev. Še danes je slišati tu in tam katero teh prijetnih melodij, večina pa žal ni več znana. (Lovro Kaselj)

Ponatisnila Krščanska kulturna zveza 1995

Cena: € 10,- +poštnina