Govorniški natečaj 2025

Govorniški natečaj 2025

V sredo, 15. 1. 2025, je na Zvezni gimnaziji in Zvezni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu potekalo zaključno tekmovanje letošnjega govorniškega natečaja, ki ga razpisujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev v zvezi s Tischlerjevo nagrado. Natečaja se je udeležilo šest kandidatk in kandidatov, ki so imeli na izbiro naslednje teme:

1.     Mlad človek vedno malo drugače gleda na svoje okolje kot odrasli. Kje vidiš v koroški – dvojezični – družbi možnosti, da uresničiš to, kar se tebi osebno zdi pomembno za srečno življenje v tej regiji?

2.     V letu 2025 mineva 80 let od konca druge svetovne vojne z njenimi številnimi žrtvami, in vrnitve pregnanih slovenskih družin na Koroško. Slovenska narodna skupnost je v preteklosti prestala hude udarce – kako doživljaš sedanje sožitje in kaj predlagaš za pozitiven razvoj dobrih sosedskih odnosov?

3.     Dvo- in večjezičnost – kje občutiš v svojem življenju prednosti ob dvo- in večjezičnosti ter katero vlogo igra odnos do slovenskega jezika v tvojem življenjskem okolju, kulturi, gospodarstvu ...?

Nastopili so naslednji kandidati:

Lea Globočnik, 4a, Dvojezična zvezna trgovska akademija

Maks Rozman 8.b, Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu

Marta Tavčar, 4. letnik Višja šola za gospodarske poklice

Gorazd Jože Wakounig 8.b, Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu

Člani žirije so bili: Vincenc Gotthardt, Sonja Kert-Wakounig, Jaka Novak, Jurij Perč in Martina Piko-Rustia.

Spoštovane, drage dame, spoštovani gospodje!

Ste že slišali zgodbo o mostu? Mostu, ki je stal, da bi povezal dve strani, a ga nihče ni uporabljal. Ljudje so v njem videli nevarnost, ne priložnosti. Minila so leta, dokler ni nekdo brez strahu preprosto stopil nanj in dokazal:  “Most drži. Le stopiti je treba.”

Ta zgodba ni samo o mostu. Je tudi zgodba o Koroški – o kraju, kjer mostovi ne povezujejo le bregov, ampak tudi jezike, kulturo in ljudi. A ti mostovi pogosto čakajo –  čakajo nas, da si drznemo stopiti.

Ko sem pred štirimi leti prišla na Koroško, sem prinesla svež pogled, neobremenjen s preteklostjo. Prihajam iz Gorenjske, danes pa Koroško doživljam kot svoj dom. Tukaj so mostovi, ki povezujejo slovenski in nemški jezik, različne zgodbe in perspektive. A te mostove lahko prehodimo le, če si upamo prestopiti meje – meje v naših mislih.

Mladi na Koroškem, ali se prepoznate v temu razmišljanju? Mi vidimo svet drugače.
Za nas je dvojezičnost darilo, ne ovira. Dva jezika sta dve poti, dva načina razmišljanja, dve možnosti za gradnjo boljših odnosov. Naša naloga ni izbirati med enim in drugim, temveč izkoristiti bogastvo obeh.

Koroška je čudovita in raznolika, a včasih ujeta v delitve in bremena preteklosti. Pogosto slišim, kako starejši govorijo o mejah – med jeziki, med ljudmi, med generacijami. Kaj pa vi? Kaj vi vidite, ko pomislite na meje? Jaz v mejah vidim priložnost. Priložnost, da jih presežemo.

Prevečkrat poslušamo, da mladi odhajamo, ker tukaj ni možnosti in perspektiv. A jaz pravim: priložnosti so – le odkriti jih moramo. Naše gore, reke, tradicija – to niso ostanki preteklosti, ampak temelji prihodnosti.

Kaj pomeni srečno življenje na Koroškem za vas, zame, za vse nas?
Začnimo z odnosi. Dobri odnosi so temelj vsake srečne skupnosti. V dvojezični regiji, kjer se prepletata dva jezika in dve zgodovini, imamo izjemno priložnost. Namesto da se sprašujemo, kdo smo, se moramo vprašati: Kdo želimo postati?

Predstavljam si kulturne festivale, kjer slovenska in nemška pesem zvenita skupaj. Dogodke, kjer ne šteje, v katerem jeziku govoriš, ampak kaj imaš povedati. Koroška je lahko regija, ki združuje, ne ločuje.

Mladi na Koroškem imamo prednost.
Ne nosimo bremen preteklosti. Ne sprašujemo se, kaj se ne da, ampak kaj vse je mogoče. Dvojezičnost je naša prednost. Omogoča nam razumeti različne načine razmišljanja, povezovati dve zgodbi in ustvarjati nekaj novega.

Ampak za to potrebujemo pogum – pogum, da presežemo stare zamere. Kot je zapisal Simon Gregorčič: »Odpuščanje je največje dejanje svobode.« Dokler ne odpustimo preteklosti, ne moremo graditi prihodnosti.

Kje vidim prihodnost Koroške?
V spoštovanju preteklosti, a brez njenega bremena. V majhnih korakih, ki jih naredimo doma, v družinah. Če bomo doma živeli vrednote strpnosti, dialoga in odprtosti, jih bomo prenesli tudi v družbo.

Kot je zapisal Prežihov Voranc: »Ljudi ne druži kri, ampak srce.« Prava prihodnost Koroške se gradi prav v naših srcih.

In most? Most drži. Le stopiti je treba.

Hvala.