Anton Nagele

Nemec Novak Jasna: Anton Nagele

"Živeti hočemo"

Dobrih 700 strani obsega knjiga, ki jo založnica KKZ te dni dodaja k podobno zajetnim zbornikom o Tomažu Holmarju, Milki Hartman in Lovru Kaslju. Tako se zaključuje zamisel, ki jo je sprožil pred nekaj več kot štirimi leti Nužej Tolmajer, namreč, da bi bilo treba zbrati skladateljsko zapuščino Antona Nageleta, ki je v rodnem Št. Jakobu v Rožu zatisnil oči leta 1992, star 82 let. Da je njegov opus pomemben prispevek k slovenski koroški kulturni podobi, je opozoril Lajko Milisavljevič, ko je z mešanim zborom SPD ROŽ v Št. Jakobu poustvaril vrsto Nageletovih skladb, pripomogel pa je tudi k orkestrirani izvedbi njegove kantate Pesem o Miklovi Zali.
Redakcijo petih notnih zbirk je prevzel Egi Gašperšič, za biografski članek o skladatelju je Nužej Tolmajer nagovoril podpisano. Kmalu se je izkazalo, da je življenjsko zgodbo skladatelja težko razumeti brez širšega prikaza dogajanja v času, ki sta ga zaznamovali dve svetovni vojni, prestavljanje državnih meja in slejkoprej trda borba koroških Slovencev za svoj jezik. Da je šlo tudi za slovensko koroško pesem, se je rado spregledalo, saj je bila odrinjena v ljubiteljsko zborovsko dejavnost in v proučevanje etnomuzikologom. KKZ je soglašala s predlogom, da se razširjeno gradivo zajame v poseben zbornik, še zlasti, ker se je izkazalo, da je bil Anton Nagele dejaven tudi na literarnem področju. Ta del zapuščine je obdelal za zbornik dr. Miha Vrbinc.
V zadoščenje mi je, da se je posrečilo zbrati tudi obširno slikovno gradivo in upam, da bo založniški napor KKZ nagovoril čim širši krog bralcev ne le na Koroškem, ampak tudi v matični domovini. Naj bo delo oddolžitev ne le Nageletu, ampak tudi številnim pevcem in pevovodjem, ki jih glasbena zgodovina komaj kdaj omenja, pa so vendarle bistveno soustvarjali našo pevsko podobo. Naj ne bo pozabljeno, da je bil med njimi tudi Lajko Milisavljevič.