Lovro Kaselj

Makarovič Marija: Lovro Kaselj

Duhovnik, publicist, literat, urednik mesečnika “Druzina in dom”
in dolgoletni predsednik Krščanske kulturne zveze in človek,
ki je s svojim vsestransko ustvarjalnim delom
za kulturni blagor koroških slovencev zaznamoval
drugo polovico dvajsetega stoletja. 
Nekaj spoštljivih besed o gospodu župniku Lovru Kaslju, ki je živel po načelu: »Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«

Z gospodom Lovrom Kasljem, hodiškim župnikom, sva se dogovorila za skorajšnji daljši pogovor o njegovem življenju in delu, ko se je 4. marca 2001 v Koncertni hiši v Celovcu s številnimi drugimi koroškimi Slovenci in njihovimi prijatelji udeležil 29. koncerta KOROŠKA POJE.
V tistem času sem sicer še na Obirskem zapisovala življenjsko pripoved župnika Tolmaža Holmarja. Zapisovanje pa se je zavleklo dlje, kot sem načrtovala. Zato sva se prvikrat srečala z gospodom Kasljem šele poleti leta 2002. Kar nekaj tednov sva se po nekaj ur pogovarjala v hodiškem župnišču, kjer je bilo, vsaj meni, tudi v času visokega poletja prijetno ogrniti kakšno zimsko oblačilo v bran pred hladom, ki je vel iz debelih zidov.
Med najinim pogovorom o njegovem življenju in delu sem nekajkrat pomislila na Boetiusov stavek: »Če nimaš lastnega sijaja, te sijaj drugih ne bo osvetlil.« Spomnila pa sem se tudi lastnega spoznanja, ki se je oblikovalo v dolgih letih ob stiku z različnimi ljudmi: So ljudje, moški in ženske, mladi in stari, lepi in manj lepi, bogati in manj bogati, vplivni in tudi ne, izobraženi in tudi ne, ki si na vse načine prizadevajo, da bi dajali vtis »pravega gospoda, prave gospe«, pa se jim vsa prizadevanja izjalovijo, ker ne obvladajo kulture jezika, kulture obnašanja, kulture odnosa do ljudi.
V pogovorih s hodiškim župnikom Lovrom Kasljem, ki je na pragu devetdesetih let vseskozi jedrnato, pretehtano, obvladano in v blagodejno lepi slovenščini odgovarjal na moja vprašanja, sem morala pač priznati, da se pogovarjam s človekom, ki mu je bil od rojstva dan lastni sijaj in ki se mu nikoli v življenju ni bilo treba truditi, da bi dajal videz gospoda, ker preprosto je »gospod« v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Gospod, o katerem sem že po prvem pogovoru zaslutila, da mu knjiga o njegovem življenju popolnoma nič ne pomeni, pa je kljub temu prijazno, vljudno in s premislekom sodeloval v najinem pogovoru, se trudil z dokumentiranjem fotografij in različnega drugega gradiva. A se vendar ni samo trudil. Ob nekaterih s fotografijami obnovljenih spominih se je prav iskreno razveselil in kar nekam mladostno razvnel, ko je govoril o tem ali onem sošolcu, profesorju, sobratu in drugih ljudeh, s katerimi je bil prihajal v stik. Naj je bilo to še doma v njegovi rojstni Stari vasi, zafarani Grebinjskemu Kloštru, ali pa kasneje, ko je bil gimnazijec, bogoslovec, duhovnik, urednik Družine in doma in predsednik Krščanske kulturne zveze.
V najinih pogovorih pa sem morala tudi ugotavljati, da je ob svojem duhovniškem poklicu vseskozi zavzeto in neomahljivo živel in deloval za slovenstvo.

Lovro Kaselj je že kot otrok spoznal, da živi v okolju dveh različnih jezikovnih svetov in s to različnostjo povezanih medsebojnih odnosov ali kot sam pravi v svoji avtobiografiji: »V šoli je bil nemški, doma slovenski svet ... Vseeno sem že kot otrok občutil nemško sovražnost. Čutil sem, da me nemški sošolci odklanjajo. Ko sem bil v četrtem razredu ljudske šole, so nekateri nemški sošolci vse, ki smo bili Slovenci, prav zavestno zmerjali s čuši ...«
Ob podobnih bridkih spoznanjih, ki so ga Slovencem sovržni starši sejali v srca svojih otrok,se je moral že v mladih letih odločiti – vsekakor ob zgledu narodnostno zavednih staršev – ali bo ostal Slovenec ali ne. »Prišel je pač dan, ko si se vprašal, kaj si, kdo si. Odgovoril sem si, da sem Slovenec. Zaslomba mi je bila družina.«

Lovro Kaselj se je rodil leta 1913, torej leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, ki jo je poznal samo iz pripovedovanja, in sedem let pred plebiscitom, ko je poplebiscitni čas v njegovo otroško dušo vtisnil neizbrisne spomine nemčurskega sovraštva do zavednih Slovencev ali kar Slovencev nasploh.
V njegovi rojstni Stari vasi pri Grebinju in tudi v sosednjem Grebinjskem Kloštru so govorili slovensko vsaj še med svetovnima vojnama, ne pa tudi v sosednjem Grebinju, kjer je bil z redkimi izjemami pogovorni jezik nemški.
Kasljeva, po domače Foštelnova družina, je slovela kot družina zavednih Slovencev. Slovensko narodnostno zavednost, ki je vzkalila in se kalila ob očetu in materi in tudi v odporu do sovražnega nemčurskega okolja, je Lovro samoumevno gojil, utrjeval in izpričeval tudi kasneje kot duhovnik, kot pesnik in publicist v visokem slovenskem knjižnem jeziku, kot urednik Vere in doma oziroma Družine in doma in kot predsednik Krščanske kulturne zveze. Prav tako samoumevno je govoril v domačem podjunskem ali rožanskem narečju z domačimi in s farani, kjer koli že je služboval.

Nekako do druge svetovne vojne so imeli velik, če že ne edini vpliv na morebitno nadaljevanje šolanja nekaterih kmečkih in delavskih otrok tudi na Koroškem predvsem ljudskošolski učitelji in domači duhovniki. Nemalokrat je bila prav njihova zasluga – če so ugotovili, da je otrok dovolj bister za gimnazijo – da so predlagali otrokovim staršem, naj mu omogočijo nadaljnje šolanje. O tem priča tudi Kasljev primer: »Mene in potem tudi očeta je nagovoril za nadaljnje šolanje gospod kaplan Franc Pirker v Grebinju. Bil je Nemec iz Labotske doline.«

Na gimnaziji se je Lovro prvikrat resneje zavedel, da se mora poglobiti v učenje slovenskega jezika. Na to njegovo odločitev je sicer nehote vplival profesor slovenščine dr. Hans Widder iz Borovelj. Osramotil ga je pred vsem razredom, ko je prebral njegov prosti spis, v katerem je bilo očitno, da ni razumel naslova naloge. »Pač ni bil toliko psihologa, da bi me razumel, marveč je vse moje oslarije prebral pred celim razredom. Zelo sem bil prizadet ... Zaklel sem se, da se bom vpregel v voz. Za cilj sem si postavil, da postanem v slovenščini tako popoln kot v nemščini ...«
Po končani gimnaziji so prijatelji vabili mladega Lovra, naj nadaljuje študij na Dunaju. Sam je uvidel, da ga starši ne bi mogli vzdrževati, po drugi strani pa tudi ne bi želeli, da bi šel študirat na Dunaj, kar so mu tudi odločno povedali: »Zato te nismo podpirali na gimnaziji, da bi šel študirat na Dunaj.« Tako se je 1934. leta vpisal na filozofijo in teologijo takratnega bogoslovja v Celovcu.
Šele proti koncu študija se je odločil, da bo postal duhovnik. O morebitnih dilemah, postati duhovnik ali ne, se ni pogovarjal s kolegi. »Odločiti se moraš sam.«

V duhovnika je bil posvečen v kraju St. Georgen am Längsee/Št Jurij ob Dolgem jezeru, kamor so med vojno preselili iz Celovca bogoslovce oziroma študij teologije. Novo mašo je obhajal v domači fari v Grebinjskem Kloštru leta 1939. Potem je spočetka kot kaplan, kasneje pa kot provizor in župnik služboval v Slovenjem Plajberku, Šmarjeti v Rožu, Št. Jakobu v Rožu, Pliberku, na Pečnici, v Št. Vidu v Podjuni in Hodišah.

Obdobje »hitlerije« je preživel nekaj časa v Pliberku, večinoma pa na Pečnici. Čeprav je bilo zaukazano: »Kärntner spricht deutsch!« se je s pečniškimi farani pogovarjal slovensko. To je bil čas, ko je bilo prepovedano tudi petje slovenskih cerkvenih pesmi pri bogoslužju. S pliberško organistinjo Pavlo Silan sta tako rekoč salomonsko rešila slovenske pesmi pred prevajanjem v nemščino, ker jih je Kaselj raje kot v nemščino – kar se je splošno dogajalo – prevedel v latinščino.
Kaselj je najdlje opravljal svojo duhovniško službo v Hodišah. Celih petdeset let.
Ko je leta 1952 prevzel faro v Hodišah, je čutil veliko razliko v primeri s prejšnjo šentviško faro v Podjuni ali kar s Podjunčani. V Podjuni je še vladala slovenska zavest. Tudi mladina je bila zagnana za kulturno delovanje. V cerkvi ni bilo treba spregovoriti niti ene nemške besede, ker so vsi farani govorili slovensko. Narodna zavednost je bila veliko bolj razvita in očitna kot v Hodišah, kjer je razvoj turizma še pospeševal to stanje. Danes v Hodišah le še redkokje govorijo slovensko, po Kasljevi zaslugi pa še vedno pojejo slovensko.
Župnik Kaselj se je kljub očitnemu prevladovanju ponemčenih Slovencev dobro počutil v Hodišah. S farani je bil vedno v dobrih odnosih. »Tukaj v Hodišah je še precej družin, pri katerih se počutim kot doma. Te družine so tudi steber farnega življenja.«
Na dobro počutje pa je nedvomno vplivala tudi njegova nadvse skrbna sestra Mici, ki mu je gospodinjila že v Št. Vidu.

Vseeno se je občasno odtegnil domačemu udobju in odšel na potovanje, sprva kar s svojim motorjem »Puch-Rollerjem«. V nekatere kraje se je večkrat vračal in vedno znova občudoval tamkajšnje umetniške stvaritve.

Vse kaže, da mu je bila najbolj pri srcu Italija in med njimi mesta Firence, Milano, Assisi. Mudil pa se je tudi v Švici, na Portugalskem, Madžarskem, v severni Nemčiji in v Jugoslaviji. »Občudoval sem tamkajšnjo stavbno dediščino in likovne stvaritve ... Še vedno rad občasno pregledujem knjige in kataloge, ki sem jih prinesel s potovanj in podoživljam čudovite stvaritve kiparjev, slikarjev in arhitektov.«
Njegovi, deloma tudi v tej knjigi objavljeni članki o deželah in krajih, ki jih je obiskal, tako rekoč vriskajo od radosti, da jih je lahko videl in občudoval,

Lovro Kaselj vsekakor ni bil človek, ki bi zadostoval samemu sebi. V svojem dolgem in vsestransko ustvarjalnem življenju je srečal veliko ljudi. Z nekaterimi pa ga je družilo prijateljstvo, ki je temeljilo na razumevajočem in tudi na spoštljivem medsebojnem odnosu.

Med pogovorom o njegovem devet let starejšem prijatelju dr. Janku Mikuli se je čutilo, da sta si bila blizu po načinu razmišljanja, ki se ni ukvarjalo z nepomembnimi rečmi. Kljub nekakšni Mikulovi neprikriti vzvišenosti in večnemu nemiru in nezadovoljstvu, ki ga je podžigala želja uiti v širni svet – kar se mu je nazadnje tudi posrečilo – ga je Kaselj cenil zaradi njegovega iskrega razmišljanja, znanja in ne nazadnje tudi pikrega humorja.
S slikarjem Wernerjem Bergom pa ga je vezalo veliko medsebojno spoštovanje, čeprav sta se le redko srečala. O tem pričajo tudi naslednje Kasljeve besede. »Malo pred njegovim povsem nepričakovanim in tihim odhodom s tega sveta, sva se srečala v Celovcu. Med pogovorom mi je mimogrede omenil, da mi je v Mohorjevi knjigarni v Celovcu pustil svojo sliko za poklon. Na sliki, ki visi v moji sobi, je Bergovo posvetilo: Zu Lorenzi für Hochw. Herrn Pfarrer Lovro Kassl in Herzlichkeit und Hochschätzung: W. B. Rutarhof, Weinachten 1977. Vsekakor sem bil presenečen nad njegovim poklonom, ki pa mi je pomenil nekakšno priznanje duhovne sorodnosti. Čeprav sva se tu in tam srečala, se nikoli nisva spuščala v kakšne osebne pogovore. Čutil pa sem, da vlada med nama medsebojno spoštovanje. Ob njegovi smrti sem bil resnično pretresen. V njegov spomin sem napisal članek Werner Berg – slikar našega človeka.«

Lovro Kaselj je bil in je še vedno predan svojemu slovenskemu maternemu narečju in slovenskemu knjižnemu jeziku, čeprav zavidljivo obvlada tudi deželni nemški jezik. Svojo predanost slovenščini je vedno znova izpričeval s svojo odlično govorno in pisno knjižno slovenščino. Tudi zato je bilo samoumevno, da je bil predlagan in izbran za urednika mesečnika Vere in doma, ki se je pod njegovim uredništvom kmalu preimenoval v Družino in dom. Nekaj časa je bil urednik že v študentskih letih, čeprav tedaj po obliki, ne pa tudi po vsebini skromnega in na roke napisanega glasila slovenskih bogoslovcev, imenovanega Bratoljub. Tako kot nekateri drugi bogoslovci je tudi Kaselj – tako je podpisan pod prispevki – v Bratoljubu pridno objavljal. ( Vsi v Bratoljubu objavljeni prispevki in nekatera druga Kasljeva dela so uvrščeni v pričujoči knjigi v poglavje IZBRANA DELA LOVRA KASLJA.)

Ko je prevzel uredništvo Vere in doma, je najprej dosegel spremembo naslova v Družino in dom in tudi spremembo vsebine. Zakaj o verskih rečeh je bil govor v Nedelji, Družina in dom pa naj bi bila namenjena tudi posvetnim temam, ki zadevajo tako družino kot dom, v katerem živi družina. Ko je bil urednik, res ni držal rok križem. V vsaki številki najdemo tudi po en njegov članek. Sprva se je podpisoval s kraticama LK, kasneje pa z LKH, včasih pa tudi s polnim imenom Lovro Kaselj. Poleg tem, ki so se nanašale na cerkvene praznike, se je premišljeno loteval tudi takšnih, s katerimi je skušal ohranjati vedno bolj opazno zamirajočo narodnostno zavednost.
V najinem pogovoru je večkrat poudaril: »Meni je šlo vedno in povsod le za slovensko narodno stvar. V tem kontekstu sem skušal imeti načelni odnos do doma, do naroda in zlasti do kulturne dejavnosti med našimi ljudmi, med našim ljudstvom. Bolj kot politika, ki nikoli ni bila enotna, se mi je zdela pomembna kultura, celovita prosveta, ki vzdržuje narod. Vsekakor je pozitivna politika pomembna za narodov obstoj. Zakaj politika je življenje. Toda pozitivna politika, ki gradi in ne podira! Zato je boj za oblast, ki se razvnema med koroškimi Slovenci, prav smešen pojav. Nam gre za obstoj na pravični osnovi. Slovenec pa se je že navadil v javnem življenju, da vedno stopa v drugo vrsto. S tem je že a priori manj vreden. ›Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.‹ S tem izrekom je vse povedano. Tudi mi nikoli ni bil všeč pojem ›manjšina‹. Ta pojem nas minimira, ker zreducira Slovence na skupinico. Mi smo narodna skupnost, ki se trudi za svoj obstoj.«
V času, ko je bil urednik Družine in doma, so z njim navezali stike tudi mladi in danes znani koroški izobraženci. Med njimi Florjan Lipuš in Erik Prunč. Iz vsebine ohranjenih pisem vsaj posredno razberemo, da sta videla v Kaslju človeka, ki je pripravljen pomagati mladim ljudem na poti k izpolnitvi njihovih ustvarjalnih želja. O tem pričajo tudi njuni v Družini in domu objavljeni prispevki.
Medtem ko je vse do danes ostal v dobrih stikih z dr. Prunčem, profesorjem na graški univerzi, pa so se – kot sam mimogrede omenja – njegovi odnosi z zdaj uveljavljenim pisateljem Lipušem skrhali. Pač po načelu: Tempora mutantur ...

Kaslja so že v študentskih letih radi izbrali za predsednika. Bil je predsednik Akademije slovenskih bogoslovcev. Leta 1971 je bil izvoljen za predsednika Krščanske kulturne zveze (KKZ), ki ji je predsednikoval do leta 1983. Ljudje pač predlagajo in izberejo človeka,o katerem so prepričani, da je sposoben dobro, vzajemno in razumno opravljati zaupano delo. Kaselj ni nikoli razočaral. Z razumevanjem in odgovornostjo je podprl vsak predlog, ki je prispeval k širjenju slovenske kulture med ljudi.

Med dvanajstletnim predsednikovanjem Krščanski kulturni zvezi se je Kaselj zavzeto trudil za vsestransko kulturno delovanje. V svoji pripovedi je večkrat poudaril, da je imel tudi v času njegovega predsednikovanja vse zasluge za razvoj KKZ njen prizadevni in uspešni tajnik KKZ Nužej Tolmajer. (V tej knjigi je Tolmajer opisal čas, ko sta vzorno sodelovala s predsednikom Lovrom Kasljem.)
Odborniki ali sodelavci so predlagali številne nove dejavnosti in programe in jih tudi uresničili z veliko moralno podporo in razumevanjem predsednika Lovra Kaslja. Naj navedemo vsaj glavne med njimi, ki se izvajajo še danes, z letnico začetka delovanja: KOROŠKA POJE (1972), Mladinsko in lutkovno gledališče (1974), Glasbena šola (1978), Tischlerjeva nagrada (1979), Družinsko petje (1981), Srečanje koroških vižarjev (1981), Narodopisni oddelek (1983), Einspielerjevo nagrado (1988).
Sodelavci KKZ so se lotevali novih dejavnosti temeljito in premočrtno. V zvezi s prizadevanji za ustanovitev Glasbene šole je bila sprejeta na občnem zboru 15. oktobra 1977 t. i. Resolucija, ki sta jo pripravili obe krovni kulturni organizaciji. O tem je bil objavljen v Našem tedniku članek »Glasbena šola skupna in za vse«.

Gospod Kaselj je bil odličen pridigar in slavnostni govornik ne samo v času, ko je bil predsednik Krščanske kulturne zveze (1971 do 1983), marveč že v šestdesetih letih in tudi potem, ko je oddal predsedstvo v KKZ.

Starejši in mlajši ljudje se ga spominjajo kot odličnega govornika, ki je z velikim govorniškim darom predstavil vsakokratni, skrbno pripravljeni govor ali pridigo. Ali kot je rekel prof. Jože Wakounig: »Vsebinsko in jezikovno je bil eden najboljših pridigarjev.« Gospa Marinka Inzko pa je povedala, da so se ga v osemdesetih letih, ko je hodil na tiho nedeljo maševat in spovedovat v Sveče, ljudje vsakič razveselili prav zaradi njegovih zavzetih pridig.
Kot slavnostnega govornika ga srečamo pri šolskih sestrah 23. novembra 1951 na proslavi 50-letnice Narodne šole in delovanja šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu. Tedanji spominski album priča, da je napisal tudi večino veznih besedil, ki so jih izvajale gojenke. 6. maja 1965 je spregovoril na sklepni prireditvi gospodinjske šole v Št. Jakobu, leta 1978 ob 70-letnici Narodne šole v Št. Petru in leta 1980 na sklepni prireditvi šolskih sester v Št. Rupertu.
Kot predsednik KKZ je uvodoma govoril na občnih zborih organizacije in na proslavah obletnic pri krajevnih društvih. S svojimi vsebinsko bogatimi in jedrnatimi govori je uvajal vsakoletno prireditev KOROŠKA POJE. Spregovoril pa je tudi Tischlerjevim nagrajencem, med njimi leta 1983 slovenskim šolskim sestram in leta 1984 Milki Hartmanovi. Leta 1981 je bil slavnostni govornik ob blagoslovitvi novega doma v Tinjah, leta 1985 pa ob 50-letnici dr. Janka Zerzerja, tedaj že novoizvoljenega predsednika KKZ. Slavnostni govornik je bil tudi na različnih drugih prireditvah KKZ, na primer ob Družinskem petju na Radišah 26. aprila 1981. Kot predsednik KKZ pa se je z občuteno napisanimi govori poslovil leta 1974 od Luke Kramolca, dr. Joška Tischlerja leta 1979, leta 1980 od dr. Franca Sušnika in leta 1988 od Nika Kriegla.

Kaselj je tudi literat. V delu Slovenska beseda na Koroškem/Das slowenische Wort in Kärnten, ga sicer zaman iščemo med predstavniki slovenske besede. Še zdaj se čudim, kako je mogoče, da so ga kar trije uredniki – če upoštevamo, da ga je četrti urednik vsaj omenil med literarnimi ustvarjalci – preprosto prezrli. Če še tako iščem opravičilo za takšno sprenevedavo ravnanje pri kakšni osebni zameri ali bog si ga vedi kakšnih vijugastih kriterijih uredniškega izbora posameznih literarnih del, ga žal ne najdem. No ja, vsaj pisec knjige z delovnim naslovom Slovenec Slovencu volk bo imel pri roki »dokazno gradivo«.
Lovro Kaselj je razkril svoje prve literarne poskuse že pred drugo svetovno morijo, saj je prvo pesem V maju objavil v Bratoljubu za šolsko leto 1934/35, naslednje pesmi Krizanteme, Slovo, Božična sreča, Pomagaj nam, Binkošti, Molitev in Grešniki pa prav tako v Bratoljubu od leta 1935 do 1938. V istem listu slovenskih koroških bogoslovcev je napisal tudi svoja prva prozna dela. Predvsem kot pesnik in prevajalec pesmi iz nemščine v slovenščino je bogatil koroško literaturo skoraj vso drugo polovico 20. stoletja. Svojo neizpodbitno ustvarjalnost je usmerjal tudi v pisanje krajših in daljših dramskih besedil. Nekatera njegova publicistična dela so očitno pretkana z literarnim darom.

Ob številnih obveznostih, ki jih je imel kot duhovnik in v določenem obdobju tudi kot odbornik, urednik in predsednik, si je vzel čas tudi za pesniško ustvarjanje, ki so ga krojili različni vzgibi: doživljanje njemu tako ljube narave (npr. Cvetoči kostanj, Večerna zarja), podoživljanje praznikov njegovega otroštva (Koledniki) in vsekakor tudi intimna doživetja, ko je bil preprosto potrt in ga je odrešila pesemska izpoved (npr. Prošnja).
Rad je ustregel tudi ljudem, ki so se nanj obrnili, naj jim napiše pesem v spominsko knjigo (Vodilo), ob življenjskem jubileju (župniku Valentinu Weissu za 80. rojstni dan) ali pa v poslednji spomin za nagrobni kamen (npr. Ravnjakovi materi na grob).
Razen pesmi, ki so bile objavljene v knjigi »Sadovi večerne zarje«, hrani njihov avtor še precej neobjavljenih pesmi. Poleg slovenskih je tudi nekaj nemških, iz slovenščine v nemščino in iz nemščine v slovenščino prevedenih pesmi. Kaselj je prepesnil tudi več svetopisemskih psalmov. Po mnenju sobrata mag. Jožeta Ropitza je edini, ki je na podlagi knjige psalmov iz stare zaveze – vseh skupaj jih je petdeset – naredil pesmi za slovensko literaturo (petje psalmov v obliki kitic, kar je sicer stara nemška tradicija). Nekatere najdemo v pesmarici Slavimo Gospoda (npr. št. 437, psalm 22, in št. 435, psalm 28). Celo vrsto takšnih pesnitev je leta 1994 prepesnil na Ropitzevo pobudo. Nekatere od teh je Jože Ropitz uporabil za kantato Žena – mati (npr. psalm 8 – Bog, obdaja te svetloba).
Lovro Kaselj je prevedel Schubertovo Ave Marijo, op. 52, št. 6 (Ellens dritter Gesang, Hymne an die Jungfrau) aus Walter Scotts »Fräulein vom See«. Za pesmarico UNISONO (Ökumenische mehrsprachige Lieder der Christenheit, herausgegeben von der Internationalen Arbeitsgemeinschaft für Hymnologie – IAH) je napisal slovenski prevod psalma 98. Ko so leta 2001 iskali avtorja, ki bi to lastnoročno napisal za mednarodno razstavo v Belgiji, Jožetu Ropitzu kot posredniku v tej zadevi žal ni uspelo, da bi dobil holograf.
Kaslja odlikuje tudi pri prevodih pretanjen občutek za jezik, za njegove besedne odtenke, ki jih je prelil v njemu tako drago materinščino. Vsebina pesmi, ki jih je izbiral za prevajanje, pa ga tudi po tej plati označuje za humanista in človeka, ki je skušal razumeti tudi iskanja drugih ljudi.
Izbrane slovenske in iz nemščine prevedene pesmi objavljamo ne samo iz spoštovanja do Kasljeve ustvarjalnosti, objavljamo jih tudi zato, ker so resnični izraz avtorjevega čustvenega doživljanja in podoživljanja sveta, pa tudi zato, ker jih bodo bralci v resnici lahko razumeli in podoživljali.

Omenila sem že, da je Kaselj pisal tudi članke. Njegov prvenec Žrtvujoča ljubezen je bil objavljen v dveh nadaljevanjih v Bratoljubu za šolsko leto 1934/35. V Bratoljubu so sledili še drugi prispevki, med njimi Za novo leto, Pismo, Marija v življenju našega naroda, Naša naloga, Sveta zemlja mi domača, Slovenski izseljenci, Misli, Binkošti na vasi, Mi gremo naprej in Ob 50-letnici Levstikove smrti.
Predvsem v času svojega urednikovanja je pisal tudi v Vero in dom oziroma Družino in dom, pa tudi v druga glasila. Naj je pisal iz dolžnosti ali iz nekakšne notranje nuje – kot je sam ocenil vzroke svojega pisanja – so vsi njegovi članki človeško in večinoma tudi narodnostno angažirani.

O nagibih za pisanje je dejal: »Rad sem pisal in objavljal. Rekel bi, da mi je bila to neka notranja nuja ... Kot urednik Družine in doma sem pisal o različnih temah, od katerih so me nekatere spominjale na otroštvo, druge na vsakdanjo, narodnostno in drugo problematiko. Vsekakor pa sem skušal podpirati tudi družinsko narodno zavest. Zakaj družina je osnovna celica narodovega življenja.«
To je vsekakor zelo skromna avtorjeva ocena bogatega publicističnega opusa. Kaselj je v svojih člankih vedno znova izpovedoval svoj iskreni in pokončni odnos do slovenstva.

Bibliografija Kasljevih del in nekatera, prvikrat natisnjena vezna in dramska besedila, ki jih je napisal ali priredil za oder, pričajo, da ga je občasno zamikala tudi tovrstna ustvarjalnost.

Prva krajša besedila je napisal vsaj že v petdesetih letih 20.stoletja. Ponovno ga je zamikalo prirejanje za oder leta 1980, ko je na podlagi knjige dr. Pavleta Zablatnika Od zibelke do groba napisal Pesem od rojstva, igro v treh slikah, in Koroške terice. Leta 1981 je po romanu Der Gurnitzer pisateljice Dolores Vieser priredil za oder daljše dramsko delo z naslovom »Podkrnoški gospod«. Rokopis igre, ki še ni bila izvajana, objavljamo v pričujoči izdaji v upanju, da bo zamikala katerega od mladih koroških režiserjev in jo bo predstavil ljubiteljem odrske ustvarjalnosti.

Ko se je razvedelo, da pripravljamo knjigo o življenju in delu Lovra Kaslja, mi je marsikdo prijateljsko svetoval, da moram v svojem uvodu omeniti tudi Kasljevo premočrtnost, češ da je vedno naravnost, brez dlake na jeziku jasno in glasno povedal vsakomur, kar je v resnici mislil.

O tem sem se sama prepričala med branjem Kasljevih številnih člankov in govorov, pa tudi različnih dopisov in pisem, ki so shranjeni v njegovem arhivu in v arhivu KKZ. Zadevno gradivo priča, da ni slepomišil, kadar je branil svoja osebna stališča ali svoje ravnanje kot slovenski duhovnik ali kot predsednik Krščanske kulturne zveze. Pri tem se ni oziral, ali je bil naslovljenec član te ali one organizacije, uveljavljen pisatelj ali predstojnik. Vedno je ravnal tako, kot mu je narekovala vest. Še posebej ostro je nastopil tedaj, ko je bilo treba braniti prizadevanja ustanove, katere predsednik je bil, ali pa svoje versko in narodnostno prepričanje.

Hodiški župnik Lovro Kaselj, ki je gospod v pravem pomenu te besede, bi si vsekakor zaslužil še več spoštljivih in naklonjenih besed! Pa naj vseeno končam ta bežni pregled o njegovem obširnem delovanju. Prevzema me prijetna zavest, da sem v tej knjigi za vedno ujela življenje in delo slovenskega duhovnika, nazadnje župnika v Hodišah, publicista, vsestranskega kulturnega in narodnega delavca, predvsem pa pokončnega, zavednega in neomajnega koroškega Slovenca Lovra Kaslja. Čeravno sam meni, da je pomen njemu posvečenega dela le priložnost, »da se kaj ohrani za zgodovino koroških Slovencev«, je bilo moje neizpodbitno osebno vodilo predstaviti življenje slovenskega koroškega duhovnika Čedrmaca – izobraženca, ki se je med drugim vedno zavzemal za strpen dialog, se pravi dialog enakovrednih ljudi, in ki je z vsem svojim žitjem in bitjem obsojal enostranskost različnih -izmov, tudi klerikalizma v lastnih vrstah. Odločno ga je ocenil z besedami: »Klerikalizem nas je cepil. To je neka skrajnost, ki nikomur ne koristi. Klerikalizem ne pozna srednje poti. Prav tako kot je ne pozna komunizem. Mislim, da se slovenski koroški duhovniki ločimo od nazorov kranjske duhovščine. Na sončni strani Alp je bil v ospredju samo boj proti komunizmu, pri nas pa skrb za narodni obstoj. Zato nismo bili med seboj nikoli do skrajnosti skregani.«
Že zaradi navedene ocene klerikalizma, s katero se povsem strinjam, prav tako pa zaradi pokončnega, neomajnega slovenstva, ki ga je gospod Lovro Kaselj izpričeval na vseh ravneh, sem z velikim zadovoljstvom in odgovornostjo sprejela vabilo tajnika KKZ Nužeja Tolmajerja, da bi zapisala življenjsko pripoved hodiškega župnika Lovra Kaslja in uredila knjigo o njegovem življenju in delu.
Dela sem se – tako kot vedno – lotila z veseljem. Že med urejanjem knjige pa sem bila vedno znova hvaležna sodelavki Mariji Gruškovnjak. Vseskozi je zavzeto in nesebično sodelovala. Skrbno je sestavila bibliografijo, skenirala fotografije in vnašala popravke v gradivo, ki ga je z veliko prizadevnostjo in iznajdljivostjo zbral Nužej Tolmajer. Skrbno je prebral rokopis in prispeval tehtne pripombe, ki sem jih v celoti upoštevala. Naj se Gruškovnjakovi in Tolmajerju tudi na tem mestu prisrčno zahvalim, prav tako pa tudi dr. Francetu Vrbincu, ki je rokopis lektoriral in ga pripravil za tisk.

P. S.:
Dne 27. oktobra 2002 se je gospod Lovro Kaselj s poslovilno in zahvalno mašo poslovil od hodiških faranov in od svojega aktivnega dušnega pastirstva. Najdlje, pol stoletja, je deloval v Hodišah. Tam mu je požrtvovalno – vse do svoje nenadne bolezni – gospodinjila sestra Mici. Iz velike hvaležnosti ji zdaj brat Lovro nadvse požrtvovalno stoji ob strani, kot je med drugim z največjo spoštljivostjo v epilogu Lovru Kaslju napisal sobrat Jože Kopeinig, rektor Doma v Tinjah.

dr. Marija Makarovič