Tomaž Holmar

Makarovič Marija: Tomaž Holmar

Rojen je bil 14. aprila 1905 v Gospe Sveti. Gimnazijo je najprej obiskoval v Celovcu, zadnji dve leti pa v Ljubljani, kjer je leta 1930 končal tudi študij teologije. Naslednje leto je bil posvečen v duhovnika v Celovcu. Potem se je na Dunaju štiri leta izpopolnjeval v bogoslovju in tudi ustvarjalno sodeloval pri kulturnih prizadevanjih slovenskih študentov in akademikov. Njegov mentor je bil avguštinec dr. Pius Parsch – pobudnik liturgičnega gibanja v Klosterneuburgu. Tomaž Holmar se je že v času študija teologije, predvsem pa v letu, ko je čakal na posvetitev na Koroškem in je bil tajnik Karitasa, zavzemal za širjenje novega liturgičnega gibanja. V ta namen je pripravljal tudi različna bogoslužna besedila za bogoslužje celega cerkvenega leta. Bil je med prvimi, ki je skušal na Koroškem uveljaviti cilje liturgičnega gibanja.

Po vrnitivi z Dunaja je leta 1935 prevzel mesto kaplana v Zagorici/Sagritz v Melski dolini in naslednje leto v Tinjah, kjer je ustanovil moški pevski zbor. Spomladi leta 1937 je bil že kaplan v Št. Jakobu v Rožu. V tem času je sodeloval z organistom in skladateljem Antonom Nageletom. Sad njunih prizadevanj je bila otroška maša z naslovom »Ob božjem oltarju«, ki jo je po Holmarjevi vsebinski in glasbeni predlogi harmoniziral Anton Nagele.

Jeseni istega leta je zasedel mesto provizorja v tedaj še pretežno slovenski fari v Šmarjeti pri Telenberku.
Za časa nacizma pa je bil prestavljen v nemško faro Wachsenberg in nato še v St. Jakob ob der Gurk/Št. Jakob nad Krko. Kljub premestitvi se je trudil ohranjati stike z vodstvom slovenske narodne skupnosti. Na pobudo tedanje Slovenske prosvetne zveze je napisal libreto za Miklovo Zalo, ki ga je uglasbil Anton Nagele.

Po koncu druge svetovne vojne je bil najprej za dušnega pastirja v Želinjah in potem na Suhi, kjer je poleg cerkvenega uvedel tudi posvetno zborovsko petje. Po takorekoč že zgodovinski pridigi ob blagoslovitvi ljudske šole v Potočah leta 1950, v kateri je med drugim položil staršem na srce, naj vzgajajo otroke v ljubezni do maternega jezika, je najprej ostro reagirala posvetna, nato pa še cerkvena oblast. Zato je bil kazensko premeščen v nemško faro St. Peter am Katschberg/Št. Peter v Kačjem dolu, od tam pa v Podkrnos. Že po nekaj mesecih je bil zaradi neomahljivega slovenstva ponovno kazensko premeščen in sicer na Obirsko. Tam je bil župnik več kot petdeset let. Kmalu po svojem prihodu je oživil cerkveni in posvetni pevski zbor, ki ga je nadvse uspešno vodil tudi na različnih gostovanjih še v pozni starosti.

Tomaž Holmar je bil vseskozi tesno povezan s slovensko narodno skupnostjo. Že pred vojno je vodil pevske seminarje za slovenske organiste in pevovodje. Po vojni se je ponovno vključil v prizadevanja za ohranjanje slovenske narodne skupnosti. Bil je med ustanovnimi člani Narodnega sveta koroških Slovencev leta 1948, soustanovitelj Krščanske kulturne zveze 1953 in tudi pobudnik in soustanovitelj Zveze pevskih društev istega leta. Do leta 1972 je bil tajnik Zveze pevskih društev. V okviru te organizacije je skupaj s Francetom Ciganom vodil tečaje za pevovodje, skrbel za izdajanja zborovske literature, predvsem pa si je prizadeval, da bi koroški slovenski zbori še bolj vključevali v svoje repertoarje uglasbene pesmi Milke Hartmanove. Skrbel pa je tudi, da so se najnovejše glasbene stvaritve uvrstile na sporede pevskih zborov.